Kot rečeno, vsak računalnik, ne glede na operacijski sistem, brez težav predvaja multimedijske vsebine. Naši računalniki pa so navadno neverjeten vir filmov DivX in glasbe MP3. Seveda legalno pridobljene. Da je lahko zadeva udobnejša in namenjena predvsem takšni uporabi, so začeli razmišljati že pred leti. Microsoft je že pri operacijskem sistemu Windows XP izdal posebno različico, ki je bila namenjena medijskim računalnikom. Pozneje, v Windows Visti, pa je že bil Windows Media Center del operacijskega sistema, čeprav še vedno ne v vseh različicah. Windows 7 je seveda tudi opremljen s tem programom in je celo zelo uporaben, čeprav je za naš trg nekoliko okrnjen, manjka mu namreč možnost predvajanja spletnih video vsebin.

Čeprav je večina uporabnikov prav veselo opremila svoje računalnike z najnovejšim operacijskim sistemom, pa iz pogovorov z uporabniki ugotavljam, da Windows Media Centra večina uporabnikov ne uporablja. So pač vajeni uporabe WinAmpa in BS Playerja, za ogled fotografij pa zaleže Picasa. Saj v resnici gre za zelo pisano množico programov, ki so pri nas v uporabi, a prav špasno je Media Center v uporabi le izjemoma. Resnici na ljubo je program nekoliko nadležen s svojimi pogledi (oziroma programerjev), kako morajo biti multimedijske vsebine urejene. In potem glasbe ne najdemo tam, kjer jo pričakujemo, ampak program uredi vse skupaj po albumih. Podatke dobi iz datotek, ki niso vedno opremljene tako, da bi bila zadeva dejansko uporabna. Na srečo pa je mogoče z različnimi dodatki, vtičniki (plug-in) dodajati nove možnosti, med katerimi je urejanje medijskih vsebin po mapah le ena od mnogih. Ustrezen program torej imamo že v samem operacijskem sistemu, če uporabljamo Windows 7 ali Windows Visto. Mac OS ima tudi podobne rešitve. Tudi lastniki računalnikov, opremljenih z operacijskimi sistemi Linux, niso prikrajšani za takšno funkcionalnost. Še več jih imajo na voljo, le dodati jih je treba ali pa izbrati distribucijo, ki je namenjena medijskemu predvajanju.

Torej, kakšne možnosti sploh imamo za udobno sedenje v fotelju in uporabo teh dobrot z domačim televizorjem? Odvisno od tega, ali imamo domači računalnik v dnevni sobi ali ne, ali imamo v kleti ali na podstrešju kak star računalnik, ki smo ga pozabili odpeljati na deponijo, in seveda od tega, kaj želimo. Poglejmo možnosti malo podrobneje.

RAČUNALNIK V DNEVNI SOBI

Če imamo domači računalnik v dnevni sobi, ne potrebujemo prav veliko dodatne opreme. Še posebej če razdalja med računalnikom in televizorjem ni prevelika. V glavnem potrebujemo povezavo med grafično kartico in televizorjem, nekaj, s čimer bomo upravljali s celotno zadevo iz fotelja, in programsko opremo, pa še to le, če nam Windows Media Center ni všeč.

Povezava s televizorjem
Dandanašnji imajo že praktično vse grafične kartice po dva izhoda za monitor DVI ali enega RGB in enega DVI, pogosto pa še poseben izhod, ki smo mu včasih rekli kar TV-izhod, zdaj pa ga označujejo kot HDMI, čeprav včasih s tem priključkom nima prav veliko opraviti. Edina zahteva pri grafični kartici je, da podpira ločljivost, ki jo potrebujemo na televizorju. Torej 1920 x 1080 za LCD televizorje z visoko in 1280 x 720 z nižjo ločljivostjo. Če uporabljate CRT, se pravi klasičen televizor, pa je dovolj že 800 x 600 pik. Toda teh je vedno manj.

En izhod za monitor je seveda zaseden s svojo stalno stranko – z računalniškim monitorjem. Tega se ne dotikamo. Drug izhod DVI pa lahko mimogrede izkoristimo kot povezavo s televizorjem. Potrebujemo le pretvornik iz DVI v HDMI in kabel HDMI od pretvornika do vhoda HDMI televizorja ali pa kar poseben kabel, ki ima na eni strani DVI na drugi pa priključek HDMI. Slednjega bomo težje našli v poljubni dolžini. Toda tako ali drugače lahko do razdalje nekaj metrov povežemo računalnik s televizorjem.

Če ima grafična kartica poseben TV-izhod, je seveda odvisno, kakšne vrste je. Če je HDMI, potem je že kar jasno, kak kabel potrebujemo, navadno pa je grafična kartica opremljena s posebnim priključkom in pretvornikom za komponentni izhod. Za tega potrebujemo komponentni kabel, ki je kar pogost v vseh bolje opremljenih trgovinah z avdio in video opremo. Če televizor komponentnega vhoda nima, se še vedno lahko znajdemo in uporabimo na koncu pretvornik za SCART.

Sliko smo tako na več načinov spravili do televizorja, a to seveda ni dovolj. Potrebujemo še zvok. Še zlasti če bomo gledali filme, ki so opremljeni le s prostorskim zvokom, bo s tem nekaj težav. Namreč, tudi večina novejših LCD-televizorjev ni opremljena s prostorskim ozvočenjem 5.1. Če ste že opremljeni s prostorskim zvočnim sistemom, potem seveda ni težav. Zvok peljete od izhoda zvočne kartice računalnika do vhoda zvočnega sistema in je zadeva rešena. Boste pa »obsojeni« na to ozvočenje. Drug način je uporaba stereo izhoda zvočne kartice in povezava s stereo vhodom televizorja. V tem primeru potrebujete le še programsko opremo za predvajanje multimedijskih vsebin, ki podpira pretvorbo (downsampling) iz prostorskega v stereo zvok. Brez tega bi bilo precej nadležno, saj bi morali vsak film s prostorskim zvokom pred ogledom pretvoriti v ustrezen format.

TV-kartica
Ko želimo gledati multimedijske vsebine iz domačega računalnika na televizorju, ta kartica seveda nima pravega smisla. Ker pa je večina programske opreme te vrste namenjena uporabi in ogledu na domačem računalniku, pa je takšna kartica lahko zelo praktična. programska oprema, ki jo bom naštel in opisal, pa tudi v večini primerov podpira delo s TV-karticami in snemanje TV-oddaj z domačim računalnikom. Nekateri programi so celo namenjeni pretežno temu opravilu. Seveda je odvisno popolnoma od vas, ali takšno možnost želite in ali spremljate »zemeljski« signal. Pri kabelski in IP TV pa uporaba TV-kartice ni dovolj. Potrebujete tudi ustrezen STB (set top box).

Programska oprema

Programske opreme je na voljo veliko. Veliko tudi brezplačne, kar pa še ne pomeni, da je zato kaj slabša. V glavnem med programi za okolje Windows ni prav velikih razlik. Razlikujejo se po nekaterih možnostih, kot so pretvorba prostorskega v stereo zvok in prilagajanje oziroma dodajanje novih možnosti z vtičniki.

Najprej seznam programov:
Windows Media Center – je že vključen v operacijski sistem.
XBMC – odličen program je na voljo tako v različici za Windows kot Linux in razume slovensko.
Boxee – program, razvit na osnovi XBMC, zadnje čase je precej priljubljen.
Media Portal – izredno zanimiv odprtokodni program s kopico možnosti

Tovrstni programi imajo železen repertoar, ki je osnova in se ne razlikuje med različnimi programi: predvajanje glasbe, predvajanje video posnetkov in DVD-jev ter predvajanje fotografij. Pogosto sta na voljo upravljanje s TV-kartico in prikaz vremenske napovedi. Za to seveda potrebujemo povezavo v internet. Praktično vsi programi prikazujejo točen čas in datum, potem pa se začnejo razlike v možnostih. Nekateri poznajo dodatke v obliki vtičnikov med katerimi se najdejo tudi spletni brskalniki, RSS-bralniki, igre, bralniki elektronskih knjig in še veliko več. Kar je pri enem programu morda v osnovnem meniju, je pri drugem v dodatkih. Navadno ti programi ponujajo veliko več, kot je videti na prvi pogled. Včasih tudi ni ravno dovolj očitno, kako in kaj, zato je priporočljivo prebrati kaj o programu, ki ga boste uporabili, pišejo njegovi snovalci. Ko spoznamo, kaj program ponuja, je do uporabe le še korak. Veliko dodatkov in različnih tem, ki lahko popolnoma spremenijo videz programa, pišejo uporabniki, ki jim programiranje ni tuje. Tako najdemo vse mogoče dodatke tudi na spletnih straneh in forumih, kjer tečejo pogovori o tovrstnih programih. Da ne boste hudi name, ampak na koga drugega, pa moram povedati, da vsi dodatki ravno ne delujejo brezhibno. Saj vseh tudi nisem ne našel še manj preizkusil. A med tistimi, ki sem jih sem našel, je precej takšnih, ki delujejo slabo ali pa sploh ne. Srečal sem tudi takšne, ki so delovali v enem računalniku, v drugem pa ne, in to pri istem operacijskem sistemu ... Ne sprašujte me, zakaj.

Programov je seveda še veliko, posebej tistih, ki jih je treba kupiti. Ker jih ni težko poiskati in ker raje predstavimo brezplačne rešitve, bodo tudi tile predstavniki več kot zadoščali.

Ko imamo programsko opremo nameščeno, je treba poskrbeti le še za to, da se bo program poganjal na ustreznem zaslonu. Najprej je potrebno v oknu, kjer nastavljamo ločljivost zaslona, dodati oziroma aktivirati drug monitor in izbrati ustrezno ločljivost. Za LCD-televizor polne HD-ločljivosti je to 1920 x 1080. Program se bo pa še vedno zagnal na osnovnem namizju, torej na računalniškem monitorju. V Windows 7 ali Windows Visti je dovolj, če na televizorju izberemo ustrezen vhod, da vidimo tudi drugo namizje, zaženemo program v oknu, če to omogoča, in ga prestavimo na drugo namizje. Tam ga je treba le še razširiti na celoten zaslon in ga tam tudi ugasniti. Naslednjič se bo pri zagonu program odprl na tem namizju. Programi, ki ne omogočajo zagona v pomanjšanem oknu, imajo navadno v nastavitvah možnost izbire zagonskega zaslona.

Upravljanje
Programsko opremo smo namestili, povezali vse kable in vse skupaj vidimo na domačem televizorju. Zdaj želimo še nadzor nad vsem skupaj. Možnosti je več. Če že imamo brezžično miško in/ali tipkovnico, potem je problem že rešen. V nasprotnem primeru je najcenejša možnost nakup brezžične miške. Če se boste odločili za program, ki omogoča tudi brskanje po internetu, pa je priporočljiva tudi brezžična tipkovnica. Zadnje čase je oddajnik za brezžične tipkovnice in miške v obliki USB-ključka, ki ga zelo radi vtaknemo v USB-vtičnico na zadnji strani računalnika, ki je vse prej kot posrečeno mesto za takšno napravo. Ker računalnik pomeni radijskim valovom prav zajetno oviro, je velika verjetnost, da miška pred televizorjem ne bo delovala. V glavnem je dovolj uporabiti krajši USB-podaljšek (kabel) in oddajnik dvigniti izza pisalne mize. Lahko ga z lepilnim trakom zalepite tudi na steno ali rob monitorja oziroma kamorkoli, kjer med oddajnikom in miško (in/ali tipkovnico) ne bo ovir.

Če imate v računalnik vdelano TV-kartico, je ta opremljena tudi z IR daljinskim upravljalnikom in ustreznim sprejemnikom v ali ob računalniku. Pogosto je to mogoče s pridom uporabiti tudi za upravljanje z drugimi programi.

Nekateri programi so tako razširjeni, da je mogoče kupiti daljinske upravljalnike in IR-sprejemnike za domač računalnik, ki so temu programu posebej prilagojeni. Tudi za Windows Media Center obstaja takšna naprava. Morda je ne boste našli v naših prodajalnah, vsekakor pa jo boste našli v kateri od spletnih trgovin v tujini.

Na voljo so podobne naprave tudi s povezavo bluetooth. Na prodaj pa so tudi programi, ki vaš mobilni telefon ali dlančnik spremenijo v daljinski upravljalnik za računalniško namizje. Na voljo je uporaba v obliki simulacije miške ali gre za ožjo namembnost za določen program.

Izbira je seveda vaša, v glavnem pa je najpreprosteje in najceneje uporabiti brezžično miško, ki je povsem dovolj za vse razen brskanja po internetu.

Moj mikro, Maj 2010 | Slavko Meško |