W3C kot organizacija, ki jo poznajo vsi igralci v svetovni informatiki, je na temo imen v spletnih storitvah izdala celo posebno besedilo, ki govori o imenskih posebnostih iz različnih koncev sveta. Pa si malce oglejmo nekatere teh posebnosti in na kaj vse bi morali misliti snovalci spletnih storitev.

Ime in priimek
Pri nas mo navajeni imeti ime in priimek, pri čemer se slednji prenaša na naše potomce. A ni povsod tako. V Evropi je na primer zelo zanimiva Islandija, kjer so priimki bolj opis kot pa nekaj, kar poznamo pri nas. Recimo ime Björk Guðmundsdóttir. Nekako jasno nam je, da je pri tem Björk ime, Guðmundsdóttir pa priimek. A ni čisto tako. Oče Björk se je namreč imenoval čisto drugače. V Islandiji namreč velja, da se »priimek« sestavi tako, da se uporabi očetovo (včasih tudi materino) ime, doda pa se mu –dóttir, če gre za hčerko ali –sson, če gre za sina. Oče Björk je bil Guðmundur in je bil sin Gunnarja, torej je njegovo polno ime Guðmundur Gunnarsson, kar na prvi pogled nas, ki smo navajeni, da se priimek deduje, nima kaj dosti skupnega z Björk Guðmundsdóttir. Islandci se med seboj kličejo po imenu ali imenu in »priimku«, ni pa običaj uporabe oblike gospod/gospa in nato priimek. Zaradi te lastnosti je tudi islandski telefonski imenik v naših očeh malce neobičajen, saj so uporabniki razvrščeni po imenih ne pa po priimkih.

Podobno je tudi v nekaterih drugih kulturah. Malezijsko ime Isa bin Osman pomeni dobesedno Isa sin Osmana. »Bin« je namreč sin, hči pa je »binti«. V svetu torej vsi nimamo imena in priimka oziroma ta nimajo enakega pomena kot pri nas.

Vrstni red
Različni narodi drugače zapisujejo imena, priimke in razne »dodatke«. Na Kitajskem recimo Mao Zedong ne pomeni, da je Mao ime, Zedong pa priimek. Mao je družinsko ime (kar je mogoče boljša oznaka kot pa priimek, kot ga poznamo), Dong je ime, Ze pa oznaka generacije, ki jo nosijo vsi bratje in sestre, recimo Mao Zemin, Mao Zetan, Mao Zehong. Poleg tega je na Kitajskem v uporabi tudi oblika Mao Zedong Xiānshēng, kjer je xiānshēng nekak ekvivalent našemu »gospod«. Ko na Kitajskem koga ogovarjamo, ga vedno pokličemo po priimku (Mao) ali pa skupaj z imenom in oznako generacije (Zedong, ne pa le Dong). Poleg tega v kitajski pisavi imena niso ločena s presledki, kar pomeni, da je oblika ime, srednje ime in priimek popolnoma neuporabna. V nekaterih državah, kot so Japonska, Koreja, pa tudi nam sosednja Madžarska, je običaj pisanja najprej priimka in šele potem imena.

Več družinskih imen oziroma priimkov
Na špansko govorečih področjih imajo ljudje običajno dva priimka. Dekle, z imenom María-Jose Carreño Quiñones, je lahko hči očeta z imenom Antonio Carreño Rodríguez in matere z imenom María Quiñones Marqués, s tem da se jo bo naslavljalo z gospodična Carreño ne pa gospodična Quiñones. Večjo »težo« ima torej očetov priimek. Brazilci so tu šli še nekoliko dlje, saj imajo v svojih imenih tudi po več priimkov svojih prednikov, recimo José Eduardo Santos Tavares Melo Silva. Običaj je tak, da je v španskih imenih najprej zapisan očetov, nato pa materin priimek, v portugalskih in brazilskih pa obratno.

Različne besedne zveze
Ko smo omenjali islandski način »sestavljanja« priimka, smo zapisali, da se hčeri na koncu doda –dóttir, sinu pa –sson. Podobno je v ruskem jeziku, kjer pa se kot srednje ime običajno doda še ime očeta. Poleg tega pa način zapisa očetovega imena in priimka določa ali gre za osebo ženskega ali moškega spola recimo Boris Nikolajevič Jelcin in Naina Josifovna Jelcina. Boris je bil sin Nikolaja, Naina pa Josifa, očetovo ime in priimek pa se pri ženski končata na –a.

Srednja inicialka
Večkrat naletimo tudi na ime, tipa John Q. Public, kjer je je namesto polnega srednjega imena uporabljena le začetnica. V ZDA je tak način dokaj razširjen, v Veliki Britaniji, kjer imajo ljudje tudi velikokrat eno ali celo več »srednjih« imen, pa je to nekoliko zasmehovano kot amerikaniziran način. Z načinom srednje inicialke lahko imajo težave tudi v Koreji, kjer imajo ljudje pogosto dve ali tri imena, začetnic pa ne uporabljajo.

Zmešnjave
To, kar smo zapisali do zdaj, se komu morda zdi zapleteno in neobičajno, a v primerjavi z nekaterimi kombinacijami je to mala malica. Indijsko ime KogadduBirappaTimappaNair je sestavljeno tako, da je Kogadduime rojstne vasi, Birappa ime očeta, Timappa ime inNair priimek. V Radžastanu na primer pa je pomen imena AdityaPratapSinghChauhan tak, da Aditya pomeni ime, Pratap ime očeta, Singh priimek, Chauhan pa kasto, ki ji družina pripada. Spet drugje v Indiji bo ime, kot je Madurai Mani Iyer, po vrsti pomenilo ime mesta, ime ter naziv kaste. Dokaj zanimivi so tudi v arabskem svetu. Tam bi se ime AbuKarimMuhammadal-JamilibnNidalibnAbdulazizal-Filistini prevedlo nekaj takega kot »oče Karima, Mohamed (ime), čudoviti sin Nidala, sina Abdulaziza iz Palestine«.

GLOBALIZACIJA? NE, HVALA!

Takšnih in drugačnih posebnosti v imenih je še veliko. Morda so se ravno zato ponudniki storitev odločili, da uporabijo na videz lažjo pot. A ta lažja pot, kjer od uporabnikov zahtevajo, da se prilagodijo njihovim zahteva samo zato, ker je tako lažje ponudniku, je nekaj, česar ne bi smeli dopustiti. Velika podjetja, kot so Google, Microsoft, IBM in še katero, morajo najti dovolj denarja, energije in volje, da če že ponujajo globalno storitev, to tudi ustrezno prilagodijo vsaj večini uporabnikov. To, da jim je problematika tuja, seveda ne drži, saj ne gre za neumne ljudi, poleg tega pa gre za globalna podjetja, ki imajo v svojih vrstah ljudi iz vsega sveta, tudi kakšne AdityaPratapSinghChauhane, AbuKarimMuhammadal-JamilibnNidalibnAbdulazizal-Filistine in podobne, ki jim bodo z veseljem razložili, kako in kaj, če bodo le izrazili željo.

Toda ali je globalna ureditev težav z imeni sploh mogoča? Dokončno in za čisto vse različne značilnosti vseh držav najverjetneje ne, vendar je rešitev, kjer se od uporabnika zahtevajo podatki v obliki ime, srednje ime in priimek, vsekakor nedopustna, ne glede na to, ali se bodo ti podatki uporabljali v kakšnih podatkovnih zbirkah za nadaljnjo obdelavo ali ne. Vsa ta pamet, ki jo imajo ta podjetja, bi morala znati pogruntati, kako zadeve narediti prijaznejše različnostim. Zakaj sploh deliti ime? Zakaj ne bi v obrazcih imeli enega polja, kjer bi pisalo vse? No ja, nočna mora za skrbnike, a najbolj demokratična rešitev za uporabnike. Če res drugače ne gre, kot da se deli imen med seboj ločujejo, pa je mogoče kakšna pametnejša ideja. Recimo ta, da uporabnik v eno polje vpiše družinsko ime, karkoli že to je, v drugo pa vsa preostala imena, ali pa se v eno polje vpiše celotno ime, ne glede na to, kakšno je in kako je sestavljeno, v drugo pa uporabnik sam vpiše ime, s katerim naj se ga naslavlja. Poleg tega pa lahko v primeru, ko gre za drugačne pisave od latinskih znakov, uporabnika prosimo, da nam po potrebi doda latinski zapis imena, in mu tudi vljudno povemo, da ta prepis potrebujemo za to, da ga bomo pravilno ogovorili. Vsaj dokler tehnologija ne bo tako daleč, da bo mogoč samodejen prevod v latinske znake.

Zanimive povezave:
http://tinyurl.com/42n44jl – Pismo ogorčenega uporabnika zaradi ukinitve računa, ki naj ne bi ustrezal Googlovim pravilom izbire uporabniškega imena.
http://tinyurl.com/83sh7dk – Googlova pravila, ki jih je treba upoštevati.
http://tinyurl.com/3beqoyk − Kaj pravi W3C o načinu uporabe imen v internetu in posebnosti, na katere je mogoče naleteti.

Moj mikro, december 2011 | Zoran Banovič |