V devetdesetih je Commodoru rahlo pošla sapa. PC-ji, torej nasledniki računalnika IBM-PC, so Amigo kot računalnik povozili, zato je Commodore začel svoje mesto pod soncem iskati v igralskih vodah. Glede na sloves Amige kot nečesa zmogljivega, dodelanega in zanesljivega, ideja niti ni bila tako slaba. Izdelek, ki so ga poslali na trg, se je imenoval Amiga CD 32. Čarobna beseda naprave je bila Plug&Play, kar je v tistem času pomenilo »vstavi CD in igraj«. A to je bilo tudi vse, kar je bilo resnično dobro in delujoče na napravi. Vse drigp je bila namreč polomija.

Commodore je Amigo CD 32 sicer predstavljal kot čisto 32-bitno konzolo, a se ta kar zadeva hitrost in zmogljivost ni mogla meriti s konkurenti. Predvsem s Playstationom in Seginim Saturnom, ki naj bi bila največja konkurenta. In ker je bila naprava tudi na videz vse prej kot simpatična, se ne v Evropi in ne v Kanadi, kjer so ju prodajali, ni prijela. Še najbolj so je bili vesečo stari uporabniki Amig kot računalnikov, saj je cena Amige CD 32 zaradi slabe prodaje hitro padla in so tako dobili poceni zunanjo CD-ROM enoto.

Zoran Banovič