Prošnjo za izjavo smo poslali tudi gospodu Nikolaju Simiču, vodji Direktorata za informacijsko družbo (DID), a je nismo dobili. Zelo jasno smo ga vprašali, kaj bo storil za tistih 200 tisoč gospodinjstev, ki bo v letošnjem letu prisiljenih kupiti dekoder (STB) ali nov televizor. Gospod, ki se na konferencah za novinarje rad nastavlja kameram in prodaja meglo, na to ni hotel ali ni znal odgovoriti. Kot največji uspeh je na konferenci navedel, da so rešili problem s komercialnimi televizijami, ki jim bodo pomagali pri plačevanju stroškov dvojnega oddajanja. Pristal je na izsiljevanje »bogataša«, ki si tak strošek lahko privošči, a jim ga bomo vseeno plačevali davkoplačevalci. Nič pa država ni naredila za ljudi. Morda bo, a do zdaj tega ni jasno povedala. Ali čakajo, da bo večina nekako našla denar, porabila zadnje prihranke, in potem bo tistih, ki so res potrebni pomoči, malo in bo država morala plačati manj. To je zavajanje javnosti, ki hoče jasen odgovor na vprašanje, ali bo država pomagala in kdaj bo pomagala. Kako, da se EU ne bo razburjala, je njihov, ne naš problem. Obnašanja Simiča spominja na Alan Fordovega antijunaka Superhika: kradi revnim in daj bogatim. Pristanek na izsiljevanje komercialnih televizij ni nič drugega kot to! Sprevržena logika. Najprej bi država morala rešiti probleme državljanov, ki bodo nastali zaradi odločitve države, da preide na digitalno oddajanje, in šele nato, če bi kaj denarja ostalo, bi se lahko pogovarjali o morebitni pomoči »komercialkam«.

Moj mikro, Januar 2010