Preobremenjenost z informacijami je problem, ki se ga le počasi zavedamo. Ne eni strani notri, na drugi ven ne velja več, saj hitro dobimo po grbi, če v službi, šoli ali doma kaj nujnega pozabimo. Termin je leta 1970 populariziral Alvin Toffler v svoji knjigi Future Shock, nanaša pa se na dejstvo, da človek težko pravilno razume vprašanje in se pravilno odloči, če ima na voljo preveč informacij. Strokovna definicija gre korak naprej in razlaga, da do preobremenjenosti z informacijami pride, ko količina vhodnih podatkov preseže zmogljivosti procesiranja podatkov sistema. Sistemi niso le mehanski, so tudi biološki, torej je tudi človeški organizem sistem, ki lahko zataji, ko je podatkov preveč, možgani pa jih zaradi tega ne morejo več pravilno interpretirati. Ljudje, ki se morajo pri svojem delu vsak dan odločati, imajo omejene spoznavne zmožnosti, in če je podatkov, na podlagi katerih se morajo odločiti, preveč, se bodo zelo verjetno slabše odločili. Podatkov ni nikoli preveč, to pač ne velja. Zmernost je bolj pomembna.

Velikokrat si želimo, da bi za trenutek tudi svoje življenje ustavili, vendar telo nima gumba za pavzo. Prav tako ga do zdaj ni imel poštni predal Gmail, saj ni bilo potrebe. Če nočemo preverjati pošte, tega pač ne počnemo. Zavestno se od tega odvrnemo za nekaj dragocenih trenutkov. Pa ne gre, ker imamo šibko voljo. Trenutek je dovolj, ko zbranost popusti in nimamo nič bolj pametnega za početi, pa še preverjamo poštni predal. Naj dvigne roko tisti, ki tega ne počne. Od tehnologij postajamo odvisni ali pa smo že postali (http://tinyurl.com/czoexdc). Zato se ne čuditi, ko se nekomu porodi na prvi pogled popolnoma neumna zamisel, ki pa med uporabniki doseže sorazmerno dober odziv. Kaj je dobro, je v današnjem času, ko je omrežen ves svet, relativna stvar.

Na meji med odlično zamislijo in nečem, kar meji na »saj ni res, pa je«, je funkcija pavze za poštni predal Gmail. Gre za dodatek, programski vtičnik (http://inboxpause.com/), ki se prilepi na spletni brskalnik in v Gmailov spletni vmesnik poleg logotipa doda moder gumb, ikono za zaustavitev predala. V bistvu ne naredi nič drugega kot to, da ta čas v predalu ne bo novih sporočil. Kar ne pomaga pri tem, da bi dobili manj sporočil, niti da bi nanje hitreje odgovarjali, prinese le nekaj »trenutkov« miru. Pa še to le, če se zavestno odločimo, da bomo pavzo uporabili, in tega ne pozabimo ter ne skačemo vsake toliko pogledati, ali je morda kljub pavzi prispelo novo sporočilo. Sami se odločimo, kdaj bomo pavzo uporabili in ali tudi aktiviramo samodejni odgovor, ki bo pošiljatelja obvestil, da smo trenutno na pavzi, da je bilo njegovo sporočilo sicer poslano, vendar naj ne pričakuje hitrega odgovora. Ko se odločimo ponovno »zagnati« predal, se prikažejo vsa sporočila, ki bi drugače bila sprejeta v času pavze. Tako preprosto je to!

Po drugi strani pa ravno ta funkcija kaže na to, da morda resnični problem ne leži v preobremenjenosti z informacijami, temveč v pomanjkanju nadzora. Nad tem, kdaj prispe sporočilo, nimamo nikakršnega nadzora, kar pomeni, da nas lahko zmoti, ravno ko počnemo kaj mnogo bolj pomembnega, zato se za hip zmedemo, zbranost pade in nekaj časa gre v nič. Možnost pavziranja igra na človeško potrebo po nadzoru vsega okoli njega. Da nam možnost, da nadziramo poštni predal, namesto da predal nadzira nas, pa čeprav temelji na samoprevari. Ničesar ne nadziramo, še najmanj to, kdaj bodo prišla sporočila, le občutek imamo, da nadzor imamo. Na podobno karto je igral tudi Google, ko je v Gmail vključil možnost prioritetne mape Prejeto v uporabniškem vmesniku (Priority Inbox). Funkcija ne počne nič drugega, kot da filtrira sporočila na pomembna, ki so taka zato, ker smo tako sami določili, in vsa ostala. Prioritetna sporočila, ki jih je seveda manj, redno pregledujemo, vsa ostala pa, če ostane kaj časa. A tudi v tem primeru gre za samodisciplino uporabnika, ki mora tudi verjeti, da so pomembna sporočila res v prioritetni mapi, in ki ne sme podleči skušnjavi, da redno pregleduje tudi vsa ostala, za vsak primer, če je med njimi tudi katero pomembno. Podobne filtrirne mehanizme imajo tudi nekateri drugi poštni klienti. Tako da je res nekaj resnice v tem, da človek potrebuje vero, da ima nadzor.

Vse to je na neki način iracionalno, kot je iracionalna tudi zamisel, da smo lahko pod stresom zaradi preveč informacij. Okoli nas je na milijone virov informacij, ki bi jih lahko v teoriji spremljali, vendar vseh ne moremo, tako kot ne moremo prebrati vseh knjig, ki so na polici knjižnice. Vendar zaradi tega ne občutimo tesnobe, če pa ne odgovorimo na poštno sporočilo, pa jo lahko. Vse to je seveda v naši glavi. Namesto da bi se mučili, kako zmanjšati količino informacij, se raje posvetimo temu, kako zmanjšati stres, ki je posledica preobremenjenosti z informacijami. Drugače povedano: tudi nam bi se prilegel kakšen gumb za pavzo.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Marjan Kodelja |