Kaj je za vas dobra fotografija oziroma dober fotograf?
Fotografi morajo poznati svoje delo, morajo videti, kaj se je in kaj se ustvarja. Morajo najti slike, ki se jih res dotaknejo in jih emocionalno spremenijo. To je zame prava moč fotografije. Vsi poznajo ime Ansel Adams, pa je bil dober fotograf ali dober v marketingu? Posamezna fotografija mora doseči ljudi, mora jih »emocionalno zgrabiti«. Lahko je tehnično napačna, vendar ima človeški faktor, ki pritegne opazovalca. Mora posredovati informacije. Za National Geographic, na primer, mora slika vključiti ljudi emocionalno, mora biti estetsko zanimiva in mora biti informativna. V svetu reporterstva smo še dodatno omejeni z zahtevami in omejitvami revije. Veliko slik je neobjavljenih, ker so namesto v ležeči v pokončni obliki. Niso dovolj ali so preveč grafične. Morda niso všeč foto uredniku. Vse to in še več moramo kot fotoreporterji sprejeti, opustiti moramo popoln nadzor nad svojimi fotografijami. Če nam to ni všeč, smo lahko umetniški fotografi in tiskamo fotografije za na svoj zid.

Ali je oprema pomembna?
Da, vendar pa je to samo orodje. Britanski vojni fotograf Donald McCullin je rekel: »Kamera je kot zobna ščetka. Opravi svoje delo.« Podobno mislim tudi jaz. Kamere so danes izredni stroji, ki nam močno olajšajo delo, vseeno pa so samo kup žic in stekla. Brez nas ne delajo nič. Za posamezno nalogo uporabim primerno orodje oziroma v mojem primeru fotoaparat.

Kaj pa obdelava fotografij?
S tem se ukvarjam bolj malo. Večinoma to dela moj asistent. Se strinjam, praktično vsaka digitalna fotografija zahteva nekaj računalniške obdelave. Vseeno pa vsako fotografijo skušam narediti karseda popolno že v fotoaparatu. Seveda pa je odvisno od projekta in naročnika. Za National Geographic se mojih datotek ne morem niti dotakniti. Naročnik dobi vsako datoteko NEF, ki jo naredim, vse gre neposredno k njim, od prvega posnetka sredi puščave do zadnjega v hotelu, vse.

Koliko asistentov imate?
Samo enega, ki je redno zaposlen v mojem studiu. Redko je dovolj velik proračun, da bi imel še koga. Navadno se najame lokalnega vodiča, ki prevzame še službo prevajalca in asistenta. Vse je pa seveda odvisno od projekta in naročnika.

Kako postati fotograf za National Geographic?
Težko, zelo težko. Sploh v današnjih časih. Najboljša šola je postati fotograf za dnevni časopis. Konstanten pritisk z roki, 4−5 zgodb hkrati, omejen proračun in neučakan urednik je najboljši trening. Tako postaneš hiter, tako z opremo kot z možgani.

Ali so proračuni danes manjši?
Žal res, proračuni so vedno manjši. Sam sem bil vedno praktičen fotograf. Vem, da ko grem na teren, imam omejen čas in proračun, v okviru katerega moram narediti to in to. Kako bom to najbolje in najlažje dosegel, pa je moja odgovornost.
Ker je manj denarja, je danes manj možnosti za srečna naključja. Včasih sem potovanje preprosto podaljšal za teden ali več, če sem imel občutek, da bo to pripomoglo zgodbi oziroma dodatno izobrazilo bralca. Danes moram predstaviti celotno pot, vključno z stroški, še preden mi dovolijo kupiti karto. Pri National Geographicu imam veliko srečo, da imam dobre odnose z urednikom, ki je tudi moj prijatelj. Za zgodbo o azijskih kaskaderjih v Hollywoodu sem dobil idejo, da bi igralko Michelle Yeoh (Crouching Tiger, Hidden Dragon) obesil iz helikopterja in jo slikal nad znamenitim napisom Hollywood. Pri ceni skoraj 20.000 dolarjev za izvedbo, je bil urednik hvaležen za moj predhoden klic in prošnjo za odobritev, saj bi ga pred leti poklical šele iz helikopterja. Danes se je vse spremenilo. Vse je bolj usmerjeno, skrčeno, omejeno.

Se trg fotografije spreminja?
Da, vsekakor. Trg se spreminja, prihajajo novi mediji, kot so na primer blogi, kjer ima vsak posameznik glas. Moj blog doseže preko 500.000 bralcev mesečno. Blog mi omogoča, da predstavim določeno idejo velikemu krogu ljudi, dobim povratno informacijo in mi ni treba čakati, da me pokliče urednik kakšne revije. Istočasno pa se pojavlja vprašanje, koliko ljudi danes dejansko bere revije.

Tudi sami poučujete in širite svoje znanje ter v nasprotju z nekaterimi ne skrivate ničesar. Zakaj?
Učenje je zame naslednji korak moje fotografske evolucije. Omogoča mi, da dosežem ljudi. Komercialno fotografsko področje je zelo omejeno, tako finančno kot vsebinsko. Foto uredniki nimajo poguma niti možnosti testiranja z novimi fotografi. Ko sem prvič fotografiral za National Geographic, mi ni uspelo. Pa me je urednik poslal še enkrat na teren in šele tretjič mi je res uspelo. Danes ni tako. Foto urednik tvega svojo službo, svoj čas in omejen proračun. Tako ne bo tvegal z novim, neznanim fotografom. Mene so uredniki na začetku moje kariere usmerjali, dopolnjevali in učili. Danes tega ni. Internet je v neki meri to nadomestil. Če imam možnost pomagati ljudem, da postanejo boljši fotografi, to rad počnem in s tem vračam, kar mi je bilo dano.

Vaš največji dosežek?
Preživetje! Dejstvo, da po 30 letih še stojim, da še vedno delam kot samostojni fotograf. Veliko ljudi poskuša prodreti v svet fotografije. Mislijo na letalske karte prvega razreda, potovanja, lepe ženske, lepe hotele, glamur ... V resnici pa je ravno obratno. Fotografija zahteva ogromna dela, tako fizičnega kot psihičnega. Veliko odsotnosti od družine, potovanja v čudne kraje, nori roki, zahteve urednika ali naročnika, prevažanje opreme ... Ni za vsakogar. Začel sem iz dveh razlogov: hotel sem dobro delati in biti spoštovan od vrstnikov. In to sem dosegel.

Moj Mikro, junij 2010 | Matic Kos