Ameriška revija Photo ga je uvrstila med 100 najpomembnejših ljudi v fotografiji in ga opisala kot »najbolj univerzalnega fotoreporterja današnjega časa«. Z naročniki, kot so Sony, Nikon, FedEx, Adidas, General Electric in drugimi, je Joe stalnica v revijah Time, Newsweek, Fortune, NY Entertainment Weekly in drugimi. Redno sodeluje z revijo National Geographic in je zanjo posnel tudi prvo 32-stransko zgodbo v popolnoma digitalni oblikiz naslovom »Prihodnost letenja«. Avtor dveh knjig je leta 2008 začel širiti svoje znanje tudi v spletu, prek svojega spletnega dnevnika in spletne strani. Svetovno znan je zaradi svoje zmožnosti uresničenja tehnično in logistično težavnih projektov s kompleksno uporabo luči in barv.

Joe je Slovenijo obiskal prvič. V nabito polni dvorani je v peturnem predavanju prikazal svoj način dela in predstavil nekatere svoje projekte. Poleg kreativnih idej je publika videla tudi reševanje tako tehničnih kot estetskih težav ter njegovo značilno nadgrajevanje fotografije.

Z Joem smo se pogovarjali v ljubljanskem hotelu, kjer je bil nastanjen, in hitro sta je pokazali njegova odprtost in pripravljenost na širjenje znanja.

Vaš prvi stik z fotografijo?
Šel sem v šolo, da bi postal novinar. V šoli smo imeli tudi predmet fotografijo. Čeprav je bil čisto osnovni, pa sem takoj vedel, da bom zamenjal smer in postal fotograf.

Kaj vas je privlačilo bolj k fotografiji kot novinarstvu?
Vse življenje sem bil pripovedovalec zgodb. Revije, s katerimi sem sodeloval, so bile v bistvu moji dnevniki. Ali delaš v novinarstvu in poročaš o novicah, nad katerimi nimaš vpliva, ali pa predstaviš svoje videnje oziroma zgodbo o temi, ki ti jo dodeli naročnik. Nekateri fotografi ločujejo svoje zasebne in komercialne projekte. Pri meni ni tako. Moje delo je moje delo. Imel sem srečo, da sem komercialno fotografiral projekte, ki bi jih fotografiral tudi sam zase.

National Geographic mi je za prvo nalogo dal 26 tednov časa. V tem času sem bil v Afriki, Arktiki, Rusiji, Aziji, po vsej Evropi in ZDA. Ko ves ta dobljeni material predelaš, se preko urejanja in izbire zoži in skoncentrira. Predstaviš svoj pogled. Na voljo sem imel 40 strani, in čeprav se sliši veliko, se prostor hitro napolni. To počnem že 30 let. Za ljudi gledam stvari. Rad preživim čas za aparatom. Pa naj gre za portret otrok ali predsednika, rad sem za kamero. Rad imam napake in iskanje njihovih rešitev.

Dejali ste, da sprejmete projekte, ki jih nihče noče?
National Geographic mi je dal zgodbe, ki so občasno izredno težave za izvedbo, na primer »Vesolje«. Veliko je tudi medicinskih zgodb kot »Človeški možgani« ali »Omejitve človeškega telesa«. Delal sem tudi dokumentarne zgodbe, kot je bila zgodba o Johnu Glennu in vrnitvi v vesolje, za katero sem z Glennom in Naso preživel 17 tednov. Ena zadnjih zgodb je bila »Teleskop«. Čeprav se morda sliši zanimivo, pa je tako zgodbo težko izvesti. Teleskop je ogromna hladna stvar, ki samo stoji v temi. Kako to predstaviti bralcu, da mu bo zanimivo in estetsko lepo, zahteva kar nekaj mentalnega dela v moji glavi. Da ne rečem fizičnega. In ko enkrat sprejmeš projekt, ga moraš izpeljati do konca. Morda prevečkrat rečem »da«.

Kako ste dobili prvo veliko nalogo?
Kot povsod se zadeve stopnjujejo. Začneš z malim in segaš po vedno večjih projektih. Včasih moraš pa tudi tvegati. Ko se je pred mnogimi leti pojavila možnost fotografiranja izstrelitve rakete v vesolje, sem stopil do šefa na televiziji ABC, kjer sem bil zaposlen kot fotograf, in dal odpoved. Tako sem dva tedna delal pri projektu izstrelitve. Z dobljenim denarjem sem si kupil karto za Severno Irsko, ki je bila ravno sredi množične gladovne stavke v zaporih. Čeprav nisem imel naročnika, sem tvegal in odpotoval na lastno pest. Newsweek me je poklical in tako sem pripravil zgodbo zanje. V istem času je ameriška televizijska mreža ABC želela reportažo o njihovem novinarju, ki je delal v Londonu. Odletel sem v London in komaj sem dobro pristal, smo izvedeli, da so ustrelili papeža. Skupaj z novinarjem in zasebnim letalom sem odletel v Rim, kjer sem za Newsweek naredil reportažo. Ko sem se vrnil v ZDA, se je moja samostojna fotografska kariera začela. Včasih preprosto moraš tvegati.

1/2

Moj Mikro, junij 2010 | Matic Kos