Pred leti smo v reviji objavili test naprave, ne morem se natančno spomniti, za kakšno napravo je šlo, pa to niti ni pomembno. V razpredelnici z značilnostmi smo zapisali ceno na slovenskem trgu, ker pa je šlo za resnično novost, malce smo bili celo ponosni, da je tako hitro na voljo tudi nam, smo preverili, kakšne so njene cene streljaj prek slovenskih meja. Šok. Cene niso bile nižje za nekaj evrov, temveč za sto evrov, kar smo seveda zapisali v članku. Nekaj dni po objavi nas je poklical nekdo iz podjetja, ki nam je napravo posodilo. Bil je šokiran. »Kako si upate zapisati, da je cena v tujini nižja. Veste, kakšno poslovno škodo bomo utrpeli. Če jo bomo, vas bomo tožili in vi jo boste plačali.« Argumenta, da so cene v tujini javno objavljene na internetu, kjer si jih lahko vsakdo ogleda, ni hotel sprejeti. A tudi tožil ni. Po tistem smo še velikokrat pisali o razlikah med cenami v Sloveniji in na trgih Evropske unije, na srečo pa je bil opisani primer edini, zaradi katerega sem se moral zagovarjati.

Milo rečeno je slovenski trg na skoraj vseh področjih brez prave in predvsem močne konkurence. Prodajo obvladuje en velik ponudnik, ta določa cenovno politiko, ki se je mora držati cel regiment malih igralcev. Ni pomembno, za kateri trg gre. Trenutno imam poleg prodajalcev tehničnih naprav v zobeh še takšne in drugačne obrtnike, brez katerih večje domače naložbe niso mogoče. Nova streha, ni problem, šestnajst tisočakov. Kaj? Kdo je tu zmešan. Poglejmo modus operandi. Podjetja ali s. p.-ji se obnove strehe ne branijo, zato z veseljem pošljejo ponudbe. Na grobo lahko njihove ponudbe razčlenimo na dva sklopa. V enem je material, les, izolacija, strešniki in podobno, v drugem porabljene ure. Cena ure je višja, kot jo dosega marsikateri strokovnjak, a to mirno požrem. Kaj pa cene materiala? Take so kot v najbližji tehnični trgovini, le da ni davka. Na prvi pogled bi moral biti zadovoljen, saj bom za material namesto 20- plačal le 8,5-odstotni davek. Izvajalec pa ne pove, da on niti v sanjah materiala ne bo plačal po teh cenah. Dobil bo 20-, 30-, 40-odstotni popust (upam, da višjih popustov ni, ker se mi bo drugače zmešalo), tudi zato, ker so cene nekaterih materialov v trgovskih središčih napihnjene. Doseženega popusta seveda ne bo priznal stranki, tako kot je marsikje po svetu, ko izvajalec računa ure dela, material pa obračuna le po ceni, ki jo je dosegel povečano za morebitne stroške (prevozi, prenašanje itd.). Naši »obrtniki« služijo dvojno. Najprej z doseženo razliko med prodajno in nabavno ceno, ki je tako visoka tudi zaradi nedelovanja tržnih zakonitosti na maloprodajnem segmentu, nato pa še z urami dela, ki je bilo opravljeno. Pri omenjenih šestnajstih tisočakih je vsaj polovica čistega zaslužka. Ne se torej čuditi, zakaj se veliko obrtnikov vozi z najdražjimi mercedesi.

Gremo naprej, k trgovcem s tehničnimi izdelki. Merkur je skupaj z Big Bangom največji trgovec in on je tisti, ki vodi igro na trgu. Določa si maržo, s katero bo delal, hkrati pa se na vse načine trudi, da bi preprečil cenejšo ponudbo. Tudi ko je konkurenca lahko cenejša, ker je bolje organizirana in ima nižje fiksne stroške. Zaradi položaja, v katerem je veliki trgovec, mu tega ni težko doseči. Dobavitelji blaga bi radi dobili nazaj vsaj del dolga iz prejšnjih let, zato igrajo njegovo igro. Distributerji in zastopniki tujih blagovnih znamk in domači izdelovalec (Gorenje) na vsako vprašanje, zakaj so njihovi izdelki na trgih Evropske unije cenejši, odgovarjajo, da gre za druge trge, in tako umetno vzdržujejo izolirano slovensko tržno enklavo. Izgovori pa so za lase privlečeni. Da so izdelki dražji zaradi slovenskih specifik, kot so garancijski pogoji, slovenska navodila in podobno. Specifike imamo, ne opravičujejo pa višjih cen. Slovenski prevodi so velikokrat zapisani na nekaj listih s tako majhnimi črkami, da je za branje potrebno povečevalno steklo, prekopirani pa so na slabšem fotokopirnem aparatu. Večinoma tudi ne gre za preveden uporabniški priročnik (ta je dosegljiv v tujih jezikih in na spletu), temveč za krajša »hitra navodila za uporabo«. Fotografiranje in prevod takšnih navodil pa je zanemarljiv strošek. Garancija je zgodba zase. V EU velja evropska garancija, kar pomeni, da je za potrošnika popolnoma vseeno, kje je blago kupil, če je pri nas pooblaščen serviser te blagovne znamke in je ta usposobljen za popravilo določenega modela. V tem primeru je dolžan sprejeti izdelek pod garancijo v popravilo. Lahko se serviser razburja, da izdelek ni bil kupljen v Sloveniji, in najde še kup bolj ali manj »zanimivih« izgovorov, potrošnik mora pri svojem vztrajati.

Popolnoma mi je tudi jasno, kako se bodo trgovci odzvali na kritiko, zapisano v tem članku. Cena se oblikuje na trgu glede na ponudbo in povpraševanje, in če lahko dosežemo višje cene, bi bili nori, da bi prodajali po nižjih. Drži! Pod pogojem, da ne bi šlo na našem trgu za umetno vzdrževanje višjih cen in monopolizacijo trga. Izdelke tujih blagovnih znamk distribuira en ali v najboljšem primeru dva distributerja. Če sta dva, na trgu ne tekmujeta, temveč sta si trg razdelila in se ne spuščata v konkurenčno bitko. Ko, zadnje čase redkeje, se manjše podjetje odloči, nabavi izdelke pri cenejšem evropskem distributerju in jih ponuja (občutno) ceneje, mu dominantni tržni igralci prilepijo oznako »sivega uvoznika«, ki ima v ušesih ljudi negativen predznak, pa čeprav to pravzaprav ni. Globalni izdelovalci naprav, ki imajo v Sloveniji svoje predstavniško podjetje ali vsaj »samostojnega« predstavnika, pa tudi ne dovolijo »sivega« uvoza in tako dodatno pripomorejo k izolaciji trga. Vsi v prodajni verigi to počnejo zaradi želje po čim višjih dobičkih, kar je začelo mejiti že na absurd. Ekonomska pravila v Sloveniji ne veljajo, prej bi dejal, da gre za dogovorno ekonomijo. Izdelovalec doseže za svoj izdelek višjo ceno kot na drugih trgih Unije, distributer dela z večjimi odstotki, trgovina z višjo maržo. A izključno na račun potrošnika, ki je prisiljen za želeni izdelek plačati več.

Večina izdelkov srednjega in višjega cenovnega razreda je pri nas dražja. Izjema je Apple, katerega izdelki povsod po Evropi stanejo enako, trgovci pa so prisiljeni Applove izdelke prodajati za razliko v ceni, ki jim jo ta določi. Da bi bil absurd še večji, so nekateri tehnični izdelki cenejši celo na Hrvaškem. Se pa že kaže luč na koncu predora. Priča smo nekaterim dejavnikom, ki bi lahko v naslednjem letu ali dveh spremenili stvari na bolje, z drugimi besedami, da bomo tudi v resnici postali del skupnega trga in bodo cene izdelkov primerljive. Prvi dejavnik je kriza. Stanje je takšno, kot je, po mojem slabše, kot misli večina ljudi, a vseeno boljše, kot nam ga slikajo politiki. Ljudje imajo vse manj denarja, že prihranek nekaj evrov pomeni veliko, zato spreminjajo nakupovalne navade in kupujejo tam, kjer je ceneje. Ali pa sploh ne kupijo, zato se trgovci spoprijemajo z zmanjševanjem potrošnje. Edino zdravilo so nižje cene. Slovenski trg je majhen, to je dejstvo, in spletne trgovine, ki vse delujejo po enakem načelu – nizki stroški, nizke cene, veliko prodanih kosov –, se bodo morale ozreti na tuje trge. Naše spletne trgovine pa ne bodo mogle Evropejcem ponujati »slovenskih cen«, saj bi se jim ti smejali, zato bodo morali slovenski distributerji (in proizvajalci) znižati cene, ali pa bodo trgovine prisiljene najti nove, cenejše dobavitelje. Zadnji dejavnik je vstop Hrvaške v Unijo. Ko bo prišlo do tega, slovenski trg ne bo več na robu Unije in ne bo več mogoče ohranjati njegove izoliranosti. Moč imajo seveda tudi potrošniki, a ti niso enotni. Vse več pa je takih, ki sploh ne pomislijo, da bi tehnični izdelek kupili v trgovini, temveč ga takoj začnejo iskati na spletu. Če se trgovci oziroma celotna prodajna veriga novim razmeram ne bo prilagodila, bo obstajala, a malo prodajala, kar pomeni, da ji niti visoke marže ne bodo pomagale. Potrošniki ne bi smeli razmišljati lokalpatriotično in biti tako zelo razumevajoči do lokalnih trgovcev. Ne nazadnje, kdo je kralj, prodajalec ali kupec?

Moj mikro, september – oktober 2012 | Marjan Kodelja |