Koliko, je odvisno od dobavitelja. Poglejmo si primer. Za tablični računalnik Nexus 7 z 8 GB velikim pomnilnikom v Ameriki zahtevajo 199 dolarjev, v Nemčiji ga lahko dobite za 199 evrov. Model z več pomnilnika je 50 evrov dražji. Pri nas zanj zahtevajo 280 evrov. Razlika sicer ni velika, je pa. Prav tako je lahko ta tablica tudi v Nemčiji dražja, odvisno, kje jo kupujete. Na spletu ali v običajni trgovini.

Trgovci (in uvozniki) vam bodo znali povedati, da je cena višja tudi zato, ker imamo v Sloveniji višje prispevke. Ti so pri računalniških napravah in zabavni elektroniki lahko trije. Prispevek za uničenje embalaže, prispevek za reproduciranje za lastno uporabo (le pri nekaterih napravah) in prispevek za uničenje električno-elektronskih naprav po izteku njihovega življenjskega cikla. Vse to je res, kot je tudi res, da so te dajatve različne po evropskih državah. Drugače povedano: kdor želi uradno pripeljati izdelke v Slovenijo in jih tu tudi prodajati, mora državi poravnati naštete obveznosti. Kljub vsemu, prispevki gor ali dol (ker veljajo v vsej EU), razlike za omenjeni tablični računalnik ne opravičujejo.

Ker se občasno tudi v Sloveniji pojavijo izdelki po (sumljivo) nižjih cenah, se lahko vprašamo, kako je to mogoče. Možnosti je več, omenimo dve. Manjše slovensko podjetje najde distributerja v državi EU, ki mu je voljan prodati želene izdelke. Te 'uvozijo' v Slovenijo in jih prodajajo običajno prek spleta, hkrati pa upajo, da jih ne bo obiskal tržni inšpektor in jih povprašal o plačanih prispevkih. Dokler gre za manjše posle, ne za redno ponudbo, takšni 'sivi' uvozniki niso zanimivi za tržni inšpektorat, pa tudi prispevki so bili plačani, le ne v Sloveniji. Menda se celo splača pripeljati izdelke iz Hrvaške v Avstrijo, tam plačati zahtevane dajatve in šele nato poslati v Slovenijo. Drugi vir cenejših izdelkov so stečaji trgovskih družb. V Sloveniji jih (skoraj) ni, v evropskih državah pa niso redkost. Trgovsko podjetje propade, v postopku stečaja pa zaloge izdelkov razproda po smešno nizkih cenah. Poznavalci pravijo, da je tako mogoče dobiti popolnoma nov izdelek za deset do dvajset odstotkov njegove tržne vrednosti. V tujini so celo podjetja, ki se ukvarjajo izključno s stečajnimi dražbami, te pa potem kupljene izdelke prodajo manjšim trgovcem, ki jih spravijo na trg. Je pa problem, ker to ni vir, ki bi zagotavljal redne dobave, prav tako pa se lahko pojavi težava z garancijo.

Za slovenski trg je značilno, da je segment dragih naprav, namenjenih profesionalnim uporabnikom (fotoaparati, videokamere …), pod nadzorom. Cene običajno niso objavljene na spletu, za to tudi ni potrebe, saj je krog odjemalcev majhen, ti vedo, kaj kupujejo in predvsem, kakšne so cene v tujini. Prodajalci se z njimi za ceno, ki je spremenljiva za obe strani, dogovorijo na štiri oči. Drugače pa je pri vseh ostalih kategorijah izdelkov. Cene računalniških naprav in zabavne elektronike se od prodajalca do prodajalca malenkostno razlikujejo. Evro ali dva gor ali dol. Prodajalec določi ceno na podlagi zahtev distributerja, ki mu izdelke dostavi. Zanimivo pa je, da so cene bele tehnike enake. Spet smo pri zahtevah o višini marže, ki jih na trgu postavlja največji tehnični trgovec (glej članek v prejšnji številki revije). Dejstvo, da so cene v Sloveniji v povprečju višje od cen v Evropi, ni nekaj, česar proizvajalci naprav ne bi vedeli. Zato jih slovenski trgovci težko prepričajo, da jim priznajo nižje cene. Še več, dobavitelji iz tujine, ki seveda preverijo, kakšne so cene njihovih in konkurenčnih izdelkov na policah v Sloveniji, hitro ocenijo, da bi lahko od tako visokih marž imeli nekaj več zaslužka tudi sami. Rezultat pa so višje vstopne cene. To pa prizadene vse nas.

Da bi bila mera polna, je Slovenija zaradi majhnosti trga vsak dan manj zanimiva za globalne proizvajalce. Kaj to pomeni, si lahko ogledamo na dveh primerih. Prijatelj je šel v Ikeo kupit kuhinjo, ker je bila ta tam polovico cenejša kot pri največjem slovenskem ponudniku kuhinj. Nič novega, da so zadeve v Ikei cenejše, vedo vsi. Ikea je globalni trgovec, ki je postavil svoje trgovine skoraj povsod okoli Slovenije. Najbližja trgovina je oddaljena sto kilometrov, torej kupec potrebuje čas, denar za gorivo in dovolj veliko vozilo, da domov pripelje vse, kar kupi. To pa še ni vse. V primeru kuhinje mora to najprej izrisati, da dobi kosovnico potrebnih elementov, nato pa te sam najti na ogromnih skladiščnih policah. Za kuhinjo sta v tem primeru dve osebi le za iskanje vsega potrebnega porabili debeli dve uri. Tudi ko kuhinjo v razsutem stanju pripeljete domov, potrebujete še nekaj ur ali celo dni, da jo sestavite. Če seštejete vse stroške obiska trgovine Ikea in čas za iskanje, vožnjo in sestavljanje, to pa nato pretvorite v denar, je zelo verjetno cena domače kuhinje blizu cene kuhinje v Ikei. Drugače povedano, trgovec ima malo stroškov s trgovino in kupcem, saj je ta večino pripravljen storiti sam. Takšno obliko prodaje bi si lahko omislil tudi kateri od naših trgovcev (ali proizvajalcev) pohištva.

Drugo težavo za naše trgovce so postavili proizvajalci. Na živilskem področju se uveljavlja nakup po sistemu 'kompletov'. Te določi za vsak trg posebej proizvajalec, trgovec pa lahko le pove, koliko kompletov (kontejnerjev) bo kupil, temu primerna pa je nabavna cena. Vzemimo primer nabave sladoledov znanega proizvajalca. V že določenem kompletu je določeno število sladoledov, ki jih trgovec pri nas enostavno proda, so pa tudi sladoledi, ki jih zaradi cene (ali kakšnega drugega razloga) trgovec v roku trajanja ne bo prodal. Zato dvigne ceno prvih, da si lahko privošči, da druge po preteku roka preprosto vrže stran. Sistem je prilagojen velikim trgovcem, še zdaleč pa ne majhnim, ki ne morejo biti konkurenčni. Je pa tudi zelo prijazen do proizvajalcev, ki enostavneje načrtujejo proizvodnjo. To načelo vse bolj prevzemajo tudi proizvajalci računalniških naprav in zabavne elektronike. Ponujajo mešane 'pakete' izdelkov, kar pomeni, da trgovci kmalu ne bodo mogli več naročati po sistemu a la carte. Deset teh, dvajset tistih in nobenega tega modela.

V Sloveniji imamo še dodatno težavo. Big Bang ni samo prodajalec, temveč tudi uvoznik in distributer nekaterih izdelkov. Je v konfliktu interesov. Kot prodajalec bi rad za izdelke dosegel najvišjo možno maržo (s čimer ni načelno nič narobe), kot distributer pa bi rad tiste, ki jih sam ne more prodati, prodal ostalim trgovcem. Spletna prodaja je tu izvzeta, saj je preveč transparentna. Ko je cena enkrat objavljena na spletu, kupci vidijo, koliko nekaj stane. Naši klasični trgovci si internet predstavljajo zelo enostransko. Kot medij, prek katerega bodo kupce povabili, da obiščejo njihove trgovine, oziroma kot medij za povezavo njihovih trgovin. Če želeni izdelek ni na voljo v Ljubljani, vam ga že naslednji dan pripeljejo iz Maribora. Ne vidijo pa funkcije interneta pri skrajševanju distribucijskega kanala. V Sloveniji je ta še vedno klasičen. Distributer iz evropskega skladišča pripelje izdelke v svoje skladišče, nato pa z njimi napolni skladišča trgovin. Za moderne razmere je to drago oziroma se vsi stroški, povezani z distribucijo, preložijo na pleča kupcev v obliki višjih cen. Še zlasti za spletne trgovce, ki nimajo lastnih skladišče. Torej bi bilo popolnoma vseeno, če bi njihovim kupcem izbrane izdelke pripeljali iz večjega, bolj oddaljenega skladišča, če bi to pomenilo nižjo ceno. Kdor kupuje na spletu, ve, da nič ne dobi čez noč, in je pripravljen čakati, le da je cena prava.

Absurd je, da slovenski trg ni primeren za potrošniško družbo. Ne vemo pa, ali naj bi se zaradi tega smejali ali jokali. Ste se kdaj vprašali, zakaj so cene nižje v Ameriki? Razlog ni znan, globalni proizvajalci so se preprosto odločili, da bo tako. Cene pa so v Sloveniji višje zaradi previsokih vhodnih cen, dragih kreditov in dragih prostorov (skladišč), kjer izdelek sameva, dokler ga kupec ne kupi. Pri vsem tem pa smo pozabili, kaj je najpomembnejša naloga trgovcev. Da kupcu priskrbijo najnižjo možno ceno. Vedo to tudi slovenski trgovci? Ne!

Moj mikro November December 2012 | Marjan Kodelja