V tisti čas, ko je bil Kodak kralj in je bila prodaja filmov na vrhuncu. Praktično ni bilo družine, ki ne bi imela fotoaparata, čeprav le kompakta, v katerem se je film zamenjal enkrat, dvakrat letno. Tistih, ki so posneli več kot deset filmov letno, ni bilo prav veliko. A kljub temu je od tega lepo živela celotna veja fotografske industrije, kar razkriva podatek, da je bilo pred leti v Sloveniji skoraj 300 fotolaboratorijev. Danes jih že skoraj težko najdete, število izdelanih fotografij pa še kar pada.

Fujifilm je na to opozoril že pred desetimi leti, ko so prvič opazili ta trend. Dolgoročno gledano se to ne bo izboljšalo, a k temu se bomo še vrnili. S pojavom digitalne fotografije se je vse to seveda spremenilo. Takojšnji pregled fotografij, ogled na računalniku in na začetku visoka cena izdelave fotografij iz digitalnih medijev so naredili nepopravljivo škodo. K temu dodajmo še slabo varnost podatkov, v tem primeru fotografij, in »izguba spomina« nekaj generacij je na dlani. Drugi del fotografske industrije, proizvajalci fotoaparatov, je to seveda dobro izkoristil, krepko razširil proizvodne zmogljivosti in strma rast se je začela. Ustavljati se je začela šele s pojavom pametnih telefonov in aplikacijami, ki so omogočale takojšnjo objavo fotografij na družabnih omrežjih. So krivi telefoni, družabna omrežja ali zmes obojega? Najverjetneje slednje. Čeprav mobilni telefoni še vedno zaostajajo za digitalnimi fotoaparati, trenutno za približno pet let, se ta razlika vsako leto zmanjša. Drugače povedano, kakovost je že nekaj let več kot dovolj dobra za objavo na družabnih omrežjih, in to je tudi doseg večine uporabnikov, več niti ne zahtevajo. Zanima jih le to, kako narediti posnetek in ga čim prej spraviti v obtok, da ga lahko vidijo tudi drugi.

Klasičen fotoalbum je bolj ali manj mrtev, prav tako škatla s čevlji, kjer so se hranili filmi. Če pogledamo te uporabnike še z druge plati, pravzaprav razen filmskega dela, se pravi nakupa novega filma nekajkrat letno, nikoli niso bili resne fotostranke, za njih je bil praviloma dovolj že kompakt, ki si ga dobil poleg škatle pralnega praška. Izbral si osebo, glavo nastavil na sredino in naredil posnetek. Enega seveda, več ni bilo potrebno. Če torej pogledamo to z drugega zornega kota, je izdelovalcem fotoaparatov v digitalni dobi uspelo prepričati tudi tiste, ki nikoli niso bili njihove stranke, da so kupili male svetleče škatlice. Celo več, večino so uspešno prepričali, da morajo vsakih nekaj let kupiti nov model, ker stari preprosto ni več dober. Premalo slikovnih pik, nima HD-snemanja, prepočasen, milijon razlogov, ki so jih tržniki uspešno nizali drugega za drugim. Pri kompaktih smo tako imeli dve sezoni, poletno in zimsko, pri zrcalnorefleksnih pa vsako leto nov vstopni model, z malo daljšim razmikom pa so jim sledili drugi. Pred letom 2000 je recimo Nikon predstavil vstopni model na vsake štiri ali pet let, vmes kakšnega polprofesionalnega, profesionalni fotoaparati pa so se menjavali na osem let. V enem desetletju torej pet, šest različnih fotoaparatov, v današnjem tempu pa to dosežejo v treh, največ štirih letih. A ta galop se počasi ustavlja, pri kompaktih je to že vidno. Ni več petnajstih novih modelov letno, pod sto evri najdete le še lanske modele (ki jim popolnoma nič ne manjka), večina proizvajalcev se osredotoča na razred nad dvesto evri, kjer še imajo krepko prednost pred telefoni. Prav tako se ustavlja prodaja zrcalnorefleksnih fotoaparatov, manjšo rast dosegajo le brezzrcalni modeli, kjer kupci spoznavajo njihove prednosti, predvsem manjšo velikost in težo. Poleg tega čaka fotografe še ena velika preizkušnja, ki se ji reče 4K. Ločljivost ene fotografije je primerljiva z 8 milijoni točk, kar je več kot dovolj za fotografijo velikosti A4 ali več. In tu ni enega ali dveh posnetkov, ampak 25 na sekundo. A o tem bomo resno razmišljali čez nekaj let, če bo oziroma ko bo ta standard vsaj za silo zaživel. Kakšne ase iz rokava bodo vlekli proizvajalci naslednjih nekaj let, lahko le ugibamo, a pristanek v »starem svetu« bo vsekakor za marsikoga zelo trd. In tega se tudi sami zelo dobro zavedajo.

Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Alan Orlič