Krivda za to je velikokrat na strani prodajalcev. Ti se namreč zavedajo, da te programe kupujejo podjetja, s katerimi se za ceno pogajajo, na koncu pa plačana cena ni takšna, kot jo objavljajo na svojih spletnih straneh. Če pa pride do njih posameznik, ki nima takšne moči, pa saj veste, kako gre. Prišla je ovca, ki jo je treba ostriči! Je pa res, da je v veliko primerih tako, da proizvajalec programske opreme, zlasti če gre za večjega, določa prodajne cene na določenih trgih. To pa pomeni, da trgovcu v Evropi izdelka ne proda po isti ceni kot trgovcu v Ameriki ali Aziji. In od tu tudi velike razlike.

Nakup programske opreme v Ameriki je še veliko preprostejši od nakupa naprav. Nekaj DVD-jev in morda navodila za uporabo ni težko spraviti v prtljago, hkrati pa za uvoz programov v EU ni carine. Edino, česar pri takem uvozu niste plačali, je davek. Tudi če naredite samo obdavčitev, ste na koncu do programa zakonito prišli občutno ceneje. A pod pogojem, da vam bo proizvajalec programa tega sploh hotel prodati. Velikokrat se namreč zgodi, da vam bo rekel, da se obrnite na lokalnega proizvajalca. Kar je načeloma prav, saj s tem ščiti svojo prodajno mrežo, a za nas, kupce, to pomeni dražji nakup.
Na kaj morate paziti? Pri programski opremi pasti ni ravno veliko. Vedeti je treba, da navodila in sam program nista v slovenskem jeziku (o kakovosti prevodov navodil bi lahko razpravljali do onemoglosti). Po našem mnenju to ni velika ovira, saj gre v večini primerov za programe, ki tudi če jih kupite pri nas, niso lokalizirani. Edina ovira, na katero bi potencialno lahko naleteli, je, da vam domači prodajalec ne bi hotel ponujati tehnične podpore oziroma ta ne bi bila brezplačna. Naše mnenje pa je, da nobena tehnična pomoč ne upraviči tako visokih razlik, pri čemer tečajnih razlik med evrom in dolarjev sploh ne upoštevamo!

Objavljeno: Moj mikro, Marec 2008 | Marjan Kodelja