No, prav pri novih standardih se je pojavila težava, ki tehnološki svet tepe že desetletja. Enako kot pri VHS in Beta, DVD in Video CD in še marsikje, kjer se je pojavil konkurenčni boj za standarde. Ta je posledično poskrbel za to, da se je veliko uporabnikov opeklo, ker so prehitro stavili na eno tehnologijo, hkrati pa tudi za to, da smo v računalnikih dobili celo vrsto različnih priključkov. In ti so v njem tudi ostali. In tako imamo zdaj serijska in paralelna vrata, PS/2, priključke USB 2.0, USB 3.0, FireWire, DVI, eSATA, VGA, priključke za stereo in prostorski zvok, priključek SPDIF, omrežni priključek, priključek za telefonsko linijo/modem, čitalnik pomnilnih kartic in še kaj bi se našlo. In vse to le na zunanji strani računalnika. Kaj pa notranjost? Tudi ta je polna. Je vse to res potrebno? Ali ne bi bil čas, da kakšnega od teh preprosto ukinemo?
PS/2
IBM je leta 1987 ugotovil, da je osebni računalnik vseeno nekaj tržno zanimivega, in se je vrgel v boj za iskanje in osvojitev boljšega tržnega deleža. Ena od novosti, ki jo je uvedel, je bil tudi priključek PS/2, prek katerega sta se v računalnik priključila tipkovnica in miška. Prevladujočega tržnega deleža IBM-u sicer ni uspelo osvojiti, vrata PS/2 pa so ostala in so v računalnikih še zdaj. Zadeva deluje, ne zaseda priključkov USB in je popolnoma v redu. No, ja, ne najbolj. Težava je v tem, da PS/2 ni zasnovan tako, da bi bilo naprave mogoče priključevati med delovanjem računalnika. Če to naredimo, tvegamo, da bomo kaj »skurili« na matični plošči. Kljub temu tveganju pa se priključek še kar drži. To pa zato, ker marsikatera podjetja iz varnostnih razlogov onemogočajo vrata USB, da zaposleni ne bi česa »prinašali« ali »odnašali« iz podjetja. S tem pa onemogočajo priključevanje tipkovnice in miške USB, tako da morajo te biti še vedno PS/2. Naše mnenje je, da naj si ta podjetja najdejo kakšne druge varnostne načine. PS/2, na svidenje!
Analogni prostorski zvok
Malce smo povprašali med sodelavci, znanci in prijatelji, kdaj in ali sploh kdaj so priključevali analogni prostorski zvok na računalnik. In z veliko težav smo našli enega. Tisti, ki o tem vedo nekaj več, so rekli, da zadeva ni vredna truda. Vsi ti kabli so preprosto preveč. Glasbeno-računalniška industrija se je sicer trudila, da bi zadeva zaživela s tem, da so dali na trg brezžične zvočnike, a ker se stvar kljub temu ni prijela, so tudi oni obupali. Ugotovili so namreč, da ljudje prostorskega zvoka v kombinaciji z računalnikom sploh ne potrebujejo. Če že, gre za sisteme 2.1, ki pa za priklop ne potrebujejo drugega kot navaden stereo izhod, saj se tisti »sub« del generira v zvočnikih, in ne v računalniku. To pomeni, da so ti analogni priključki neuporabni. Če že potrebujete prostorski zvok, je bolje, da kupite zvočnike z digitalnim optičnim vhodom. Šest konektorjev za zvok? Ne, hvala!
Optična enota
Ta pa je že malce žgečkljiva. Če se znebimo optične enote, torej CD/DVD/BluRay, kako bomo pa ripali filme in glasbo? Ker, roko na srce, za kaj drugega te naprave v računalnikih, pa naj bo prenosni ali namizni, pravzaprav niso. Ali je torej res treba imeti takšno napravo v računalniku samo iz omenjenih razlogov? Niti ne. Filme in glasbo je mogoče na legalen in nelegalen način dobiti tudi kako drugače, nameščanje programov je neprimerno bolj elegantno s ključkov USB ali prek spleta, igre pa so že nekaj časa bolj aktualne v spletnih kot pa v izključno domačih različicah. Je torej optična enota res nujno potrebna? Mogoče pa niti ni.
Moj mikro, September Oktober 2013 | Miha Gradišnik |
