Eden večjih, če ne celo največji kritik Flasha je Apple. Aprila letos je Steve Jobs, Applov »ata«, svetu posredoval nekaj svojih misli glede Flasha in s tem poskušal nekako argumentirati odločitev, da Applove prenosne naprave iPhone, iPod in iPad ne podpirajo Flasha in da ga Apple v njih »ne dovoljuje«. Pravzaprav smo kritike pričakovali od kod drugod, in ne ravno od Appla. Vsaj tako ostrih ne. Apple in Adobe imata namreč kar precej skupne zgodovine. Ko je bil Adobe še »garažno« podjetje, je bil Apple ena njihovih prvih strank in jim s tem, ko je od njih odkupil licenco za PostScript za svoje tiskalnike Laserwriter, naredil kar nekaj prometa in jih pomagal obdržati nad vodo. Pozneje je Apple imel celo 20-odstotni delež v Adobu in z njim tesno sodeloval pri uveljavljanju namiznega založništva. A z leti se je poslovna idila spremenila. Apple je komajda preživel »komatozno stanje«, skozi katerega je šel, Adobe pa se je usmeril v poslovne rešitve v slogu družine Acrobat. Pozneje, ko se je Apple »zbudil iz kome«, je sodelovanje spet nekoliko zaživelo, saj pomeni delež Applovih uporabnikov kar polovico kupcev Adobove zbirke Creative Suite, čeprav je tržni delež Applovih računalnikov v svetu precej nižji. A kaj več kot to se iz starega prijateljstva ni razvilo. Kljub temu pa so Applove kritike za Adobe precej boleče. Predvsem zato, ker smo sredi krvavega boja za mobilne uporabnike, kjer je Apple s svojim iPhonom, iPadom in do neke mere tudi z iPodom pomemben igralec. In če nekdo pomemben, kot je Apple, kritizira tako pomemben izdelek, kot je Flash, potem se je treba odzvati.

APPLE VS. FLASH

In zakaj je Apple »proti« Flashu? Razlogov je po Jobsovih besedah kar nekaj. Ko je Apple objavil, da omenjene prenosne i-naprave ne bodo podpirale Flasha, so pri Adobu užaljeno komentirali, da ne gre za tehnološko vprašanje, ampak za to, da Apple s tem ščiti svoj App Store. No, to bi morda celo lahko bilo res, a v Adobovem odzivu je bilo pozneje nekaj trditev, za katere je jasno, da so na majavih nogah in da so ponesrečen poskus prikaza Appla kot negativca. Adobe je na primer trdil, da so Applovi izdelki zaprti, Adobovi pa odprti. Jobs sicer trdi, da to ni res in da velja obratno, a to je del marketinga. Applov App Store je pravzaprav zaprt sistem, ki uporabnikom ne dovoljuje velike svobode. A pri tem pozablja, da pa je Flash pravzaprav popolnoma zaprt sistem, saj gre za tehnologijo, katere izključni lastnik je Adobe. Res je, da so ti izdelki na voljo po vsem svetu, toda nadzor nad tem, kaj se s Flashem dogaja, ima izključno Adobe. Ta odloča o izboljšavah, nadgradnjah, ceni … Torej gre za skorajda klasičen zaprt lastniški sistem.

Adobe v svoji kritiki navaja, da zato, ker Applove naprave ne podpirajo Flasha, njihovi uporabniki ne morejo uživati v vsem, kar ponuja splet. Kot primer so navedli, da je kar tri četrtine spletnega videa shranjenega v formatu Flash, ki ga po Adobovih navedbah uporabniki Applovih naprav ne morejo gledati. To je res in ni. Večina spletnih strani, vsaj tiste najpomembnejše, ki ponujajo video v formatu flv, ponujajo enak video tudi v formatu H.264, ki ga Applovi izdelki poznajo. Vendar to, da iPad, iPhone in iPod ponujajo polno podporo spletu, vsekakor ne drži. Praksa je pokazala, da marsikdaj zakašljajo …

Uporabniki Applovih izdelkov ne morejo igrati iger, napisanih v Flashu. Res je, in to je, glede na to, da gre pri Applovih uporabnikih za mlajšo populacijo, ki se rada igra, precej obremenjujoče. Apple sicer trdi, da je v njihovem App Storu preko 50.000 iger in igram podobnih zabavnih vsebin, potem pa sramežljivo doda, da je med njimi tudi kar nekaj brezplačnih. Pri Flashu ni tako – večina je brezplačnih, vsaj do te mere, da jih je mogoče dodobra preizkusiti. Številka 50.000, ki jo je navedel Jobs, pa je zanimiva tudi z drugega zornega kota. Pove namreč, da so igre očitno ključen kos programske opreme, saj je njihov delež v ponudbi App Stora izredno visok, hkrati pa potrjuje to, da se za »i-okraske« odločajo predvsem mladi.

Kaj pa varnost, zanesljivost, hitrost delovanja? Symantec je objavil, da je bil Flash ena tistih tehnologij, ki je imela v letu 2009 največ varnostnih lukenj. To je verjetno res, saj se je pojavila prava mala poplava tako imenovanih flash virusov. Apple trdi, da je to in pa dejstvo, da je Flash številka ena med krivci za to, da se Maci sesuvajo, tudi eden pomembnih razlogov, zakaj omenjeni izdelki ne podpirajo Flasha. No, če bi se glede varnosti lahko do neke mere z Jobsom strinjali, pa je to, da se Maci »sesuvajo« zaradi Flasha malce bolj majavo. Je res tu kriv le Adobe? Ni morda težava v operacijskem sistemu?

Naslednja resnica je, da ima Flash težave z mobilnimi napravami. S to trditvijo se lahko popolnoma strinjamo. Adobe do zdaj res ni pokazal, da je sposoben ponuditi spodobno hitro zadevo v mobilnih napravah, čeprav jo obljublja že dve leti. In zakaj je tako? Pravzaprav se je Adobe znašel v pasti. Težava mobilnih naprav je v tem, da po eni strani nimajo velike procesorske moči, po drugi pa tudi strojna oprema ni takšna, da bi znala nadomestiti Flash. Pri videu na primer je tako, da ima veliko sodobnih naprav, tako prenosnih kot stacionarnih, vgrajen strojni dekoder H.264. To pomeni, da sistemu ni treba obdelovati videa na ravni programske opreme. Strojne komponente, ki bi podpirala Flash video, pa za zdaj ni in je tudi ne bo. To pa pomeni, da morajo te naprave Flash video dekodirati s programsko opremo, kar pa je pri mobilnih napravah težava. Težava tako v procesorski moči kot tudi v porabi energije. Pri strojnem dekodiranjau videa je namreč poraba energije bistveno nižja kot pri programskem, kar je, posebej pri mobilnih napravah, izredno pomembno. Apple trdi, da je z njihovim iPhonom mogoče filme formata H.264 gledati do deset ur, pri programskem dekodiranju pa manj kot pet ur. No ja, tudi če so pri Applu nekoliko pretiravali (kar so!), je razlika vseeno občutna. Tega očitka so se pri Adobu sicer dokaj resno lotili in svojemu Flashu dodali podporo za H.264, vendar očitno prepozno, saj je odziv spletnih strani, ki vsebujejo Flash video bolj skromen. Večina podpira starejšo generacijo dekoderja, ki je v sodobnih napravah ni več, to pa pomeni, da dekodiranje še vedno poteka prek programske opreme, torej počasi in požrešno.

Toda vsi omenjeni razlogi so nekaj, kar je mogoče odpraviti. Odprtost oz. zaprtost sistema je stvar, ki jo je verjetno mogoče s pametnim poslovnim modelom spremeniti, podpora sodobnim tehnologijam načeloma tudi, enako strojno dekodiranje. Toda največja težava se skriva drugje.

Trenutno stanje na trgu je takšno, da imamo naprave, torej takšne in drugačne računalnike, mobilne telefone, dlančnike, samostojne predvajalnike in še kaj bi se našlo, ki vedno bolj komunicirajo s spletom. Za te naprave vrsta programerjev razvija takšne in drugačne storitve in programe. Do tu vse lepo in prav. Težava je v tem, da je med napravo in razvijalce vrinjen še nekdo – v tem primeru Adobe s svojim Flashem. To pa pomeni, da razvijalci niso odvisni le od tega, kar jim ponuja kakšna strojna platforma, ampak tudi od tega, ali orodje, kot je Flash, te novosti podpira. Če se na primer Adobe odloči, da določene strojne izboljšave v Flashu ne bo podprl z ustreznimi knjižnicami in orodji, se lahko razvijalci postavijo na glavo. Stanje, kjer morajo razvijalci čakati še nekoga tretjega, je v sodobnem hitro spreminjajočem se času nekaj, kar ni sprejemljivo.

Dokler je komunikacija s spletom potekala zgolj prek računalnikov, ni bil Flash nič motečega. Računalniki, tudi Applovi, so bili dovolj zmogljivi, da niso imeli težav z Flashem, Adobe pa je tudi bil dokaj ažuren pri vključevanju različnih novosti. Zdaj pa, ko se je nabor naprav, ki komunicirajo s spletom, grozljivo povečal, njihova procesorska moč pa pravzaprav zmanjšala, je Adobe v težavah. Na eni strani pravočasno ne zmore podpreti vseh obstoječih strojnih platform, na drugi pa ne zna Flasha optimirati tako, da bi v teh mobilnih napravah deloval kolikor toliko spodobno. In zato seveda kritike. Posebej če obstaja alternativa. In ta obstaja v razvijajočem se standardu HTML5. Ta (je) bo standard, bo dejansko odprt, vseboval pa bo veliko funkcij, ki jih je bilo do zdaj mogoče izvesti le s Flashem.

BO ODLOČAL SEKS?

Enakega mnenja kot Jobs so tudi nekateri pomembni igralci na področju spletnih vsebin. Med drugim tisti, ki so pred skoraj dvajsetimi leti prvi ugotovili, da je splet tudi poslovna priložnost, in to tudi izkoristili. Govorim seveda o ponudnikih pornografskih vsebin. Morda se sliši čudno, a ti so bili vedno eni prvih, če ne prvi, ki so znali nove tehnologije izkoristiti v svoj prid. Prvi so se lotili registracij na spletnih straneh, prvi so uvedli elektronsko plačevanje, prvi so se spopadli z najzahtevnejšimi multimedijskimi vsebinami, prvi so se šli komercialne videokonference in še kaj bi se našlo. In če nekdo iz te branže, kot je to na primer naredil Digital Playground, napove, da bo opustil Flash takoj, ko bo HTML5 nared, potem to nekaj pomeni.

V preteklosti so se velika podjetja, kar zadeva splet, veliko zgledovala po pornografih. Pa ne le kar zadeva splet. Pornografija je igrala veliko vlogo tudi pri nekaterih drugih »vojnah«. Ko je divjala bitka okoli tega, ali bo zmagal VHS ali Beta, je zmagal prvi, saj je bilo na trgu bistveno več pornografskih vsebin na VHS-u. In enako naj bi veljalo za blu-ray – ta naj bi premagal HD-DVD zato, ker je Playstation 3 posredno promoviral »odrasle filme« v visoki ločljivosti bistveno bolj kot konkurenca. Večina ameriških producentov pornografskih vsebin je prenehala izdajati svoje izdelke na HD-DVD-ju tri mesece, preden so pri Toshibi objavili, da bodo prenehali z razvojem tega formata, in s tem priznali poraz. Zato vpliva pornografije ne gre zanemariti. Posebej ne zato, ker so ponudniki pornografije izredno pragmatični. Ko so Alija Joona, ustanovitelja prej omenjenega Digital Playground (DP) vprašali o tem, kaj misli, kdo bo zmagal, je brez zadržkov napovedal, da bo to HTML5. Zakaj? Zadeva je preprosta. Pred nekako dvema letoma je DP začel ponujati svojo vsebino tudi za iPhone. Ker pa Apple v App Storu ne dovoljuje pornografskih vsebin in ker Safari ne podpira Flasha, so se pač odločili za HTML5. Tako zdaj že več kot leto ponujajo pretočne vsebine v formatu HTML5. Joone pravi, da sicer spremljajo dogajanje pri Flashu, posebej še njegovo integracijo v Android, vendar istočasno trdi, da ga to kaj dosti ne zanima. Pravi, da mobilni brskalniki povsem zadovoljivo podpirajo HTML5 in da ne upočasnjujejo in ne praznijo baterij mobilnim napravam tako kot Flash. In dokler je tako, ne vidijo nobene potrebe po podpori za Flash pri mobilnih vsebinah. Drugače pa je pri vsebinah, namenjenih osebnim računalnikom. Pri teh še vedno podpirajo Flash, vendar baje izključno zato, ker nekateri brskalniki, posebej Internet Explorer 8, za zdaj ne podpirajo HTML5 do te mere, da bi bilo mogoče Flash ukiniti.

JE TOREJ FLASH MRTEV?

Gleda na do zdaj zapisano bi lahko sklepali, da se Flashu že zabijajo žeblji v krsto. A ni čisto tako. Nvidia pravi, da najlepši časi za Flash šele prihajajo, čeprav svojih trditev za zdaj še niso povsem argumentirali. Glede na to, da gre za proizvajalca grafičnih procesorjev, lahko sklepamo, da se kaj dela na temo vgrajevanja Flasha v strojno opremo, a to so bolj ali manj ugibanja. Zanimivi so tudi pri Googlu. Google na eni strani govori o tem, da Chrome najbolje od vseh brskalnikov podpira HTML5, na drugi strani pa Flash vgrajuje kar v brskalnik sam. S tem si najverjetneje zapleta življenje, saj bo moral poleg nadgradenj brskalnika v samodejno posodabljanje vključevati tudi varnostne in druge popravke Flasha, kar pa je dokaj visoka cena za plačilo tega, da v brskalnik ni treba posebej dodajati podpore za Flash.

Flash torej (še) ni mrtev, ga pa čakajo dokaj napeti in nepredvidljivi dnevi. Če Adobe ne bo drastično spremenil in izboljšal tega svojega paradnega konja, ga bo čas najverjetneje povozil. A do takrat bo minilo še nekaj časa in odvrtelo in pretočilo še nekaj porničev.

Moj mikro, September 2010 | Zoran Banovič