Zelo preprosto povedano: vsebino zaslona telefona ali tablice bi radi najprej prenesli na velik zaslon televizorja. Namesto da bi gledali na zaslon mobilne naprave, gledamo na zaslon televizorja, delamo, kar pač delamo. Morda igramo igrico, kar pomeni, da mobilna naprava postane igralna konzola. Možnost smo spoznali pri Applovem protokolu (aplikaciji) AirPlay, vendar ta še zdaleč ni edini, predvsem pa je bolj ali manj omejen na Applov ekosistem.

MHL (Mobile High-Definition Link) je ožičeni komunikacijski vmesnik za povezavo telefona (tablice) in televizorja. O njem smo prvič slišali že v začetku leta 2008, in čeprav je že veliko naprav opremljenih z njim (oziroma ga podpira), ne moremo ravno govoriti, da je široko uporaben. Omogoča prenos videa ločljivosti HD (1080 p/60 sličic na sekundo) ter 8-kanalni zvok (7.1 prostorski zvok), novejši standard pa tudi polnjenje mobilnega telefona, ko je ta prek kabla priključen na televizor, ter njegovo upravljanje (daljinski upravljalnik). Bistvo standarda je, da nima lastnega »priključka« in uporablja obstoječe vtičnike, na primer mikro USB ali HDMI. Morata pa obe napravi standard podpirati. V tem primeru je za povezavo med njima dovolj le tanek kabel, če standard podpira le telefon, pa je med napravama še napravica, ki je povezana s televizorjem prek vmesnika HDMI.

Miracast je brezžični način zrcaljenja zaslona, ki deluje po načelu vsak z vsakim (peer to peer) in je oblikovan znotraj skupine, ki skrbi za standarde brezžičnih omrežij Wi-Fi (Wi-Fi Alliance). Je neposredna alternativa Applovi funkciji zrcaljenja zaslona (AirPlay Mirroring) pa tudi Intelovemu standardu WiDi. Uporabniku na primer dopušča, da »zrcali« vsebino zaslona telefona enega proizvajalca na velik zaslon televizorja drugega proizvajalca (ali pa vsebino zaslona prenosnika na projektor) v realnem času. Povezava je vzpostavljena prek omrežja Wi-Fi, natančneje Wi-Fi Directa, ki omogoča neposredno povezavo dveh naprav, brez brezžičnega usmerjevalnika. Miracast deluje le prek standardov Wi-Fi in le za povezavo dveh naprav. Ne deluje po celotnem brezžičnem omrežju, tako da bi vsebino pretakal prek usmerjevalnika. Lanskega oktobra je Google napovedal, da bo Miracast podpiral operacijski sistem Android od različice 4.2 naprej.

Tretji predlog pa prihaja iz avtomobilske industrije. Tej je jasno, da ljudje uporabljajo vozila dlje kot pametne telefone, zato želi to dejstvo izkoristiti sebi v prid. Standard MirrorLink omogoča varno in enostavno povezavo med pametnim telefonom in v vozilo vgrajenim informacijsko-zabavnim sistemom. Tako postane telefon aplikativna osnova, na kateri so in delujejo aplikacije, vozniki in sopotniki pa jih upravljajo prek obvolanskih kontrol, gumbov na armaturni plošči in v vozilo vgrajenih na dotik občutljivih zaslonov. Povezava bo mogoča prek kabla (vmesnik USB) ali brezžično (na primer Bluetooth), zato podpira širok nabor informacijskih tehnologij. Poleg zrcaljenja zaslona telefona na zaslone v vozilu bo telefon lahko sprejemal tudi podatke iz vozila, kar pomeni, da bo mogoč razvoj cele palete z vozilom in vožnjo povezanih aplikacij.

Moj mikro, maj – junij 2013 | Jan Kosmač |