Uravnavanje na primer temperature v prostoru zahteva več tipal temperature, primerno razporejenih po prostoru. Tudi na mestih, kjer nimamo električne vtičnice. Termostat meri temperaturo le v svoji neposredni bližini, da bi optimalno uravnaval temperaturo, pa potrebuje še meritve iz kotov, pod stropom in še kje. Na ta mesta lahko postavimo tipala, vendar ta za delovanje potrebujejo baterije, te pa se izpraznijo. Rešitev, ki zahteva redno preverjanje in menjavo baterij, ni učinkovita, kaj šele uporabniku prijazna. Tipala brez baterij, ki lahko pošiljajo podatke prek brezžičnega omrežja doma, »znajo« omogočiti enostavno dodajanje »pameti« v obstoječe prostore, hkrati pa vso zadevo tudi poceniti.

Radijski valovi so elektromagnetno valovanje, v okolici pa jih je vedno vsaj nekaj. Televizijski in radijski oddajniki, mobilna omrežja, omrežje Wi-Fi in verjetno še kaj, vse to je energija, ki je ne znamo izkoristiti. Shyam Gollakota iz Univerze Washington je skupaj s svojo ekipo lani predstavil majhne naprave, ki so sposobne energijo »pridobivati« iz radijskih valov. Tako so naprave pridobile dovolj energije za svetenje diode LED in delovanje tipal gibanja, pospeškometra ali za delovanje na dotik občutljive tipke. Omejitev je bila, da so lahko komunicirale le druga z drugo, saj za pošiljanje podatkov prek omrežja Wi-Fi nimajo dovolj energije. Letos je s pomočjo majhne zvijače premostil tudi to oviro.

Dolga leta raziskovalci iščejo primeren način za učinkovito pridobivanje električne energije iz radijskih valov. Ne moremo dejati, da so popolnoma neuspešni, pa tudi ne, da so uspešni. Električna moč pridobljene energije je namreč nekaj deset mikrovatov. Dovolj za delovanje preprostih vezij, a veliko premalo za komunikacijo. Da naprava lahko pošlje podatke prek omrežja Wi-Fi, potrebuje nekaj desettisočkrat večjo električno moč, v najboljšem primeru nekaj sto milivatov, navadno pa okoli enega vata.

Raziskovalna skupina je našla trik, kako premostiti na prvi pogled nepremostljivo oviro. Naprava komunicira, ne da bi aktivno oddajala. Sporočilo pošlje tako, da vpliva na obstoječe signale omrežja Wi-Fi. Uporabi obstoječi signal, ekološko rečeno ga reciklira, namesto da bi porabljala energijo za oddajanje svojega. Da pošlje podatke pametnemu telefonu v omrežju, prototipna naprava preklaplja svojo anteno tako, da bodisi vpija (absorbira) ali odbija (reflektira) signal bližnjega usmerjevalnika Wi-Fi. Na telefonu je program, ki temu omogoča spremljanje »moči« istega signala usmerjevalnika, s katerim manipulira naprava. Novodobna različica morsejeve abecede. Naprava tudi nima dovolj energije, da bi sprejemala in dekodirala signal na običajen način, lahko pa zazna enote oziroma »pakete«, ki so del brezžičnega prenosa podatkov. Telefon pošlje poseben izbruh »paketov«, ki je za napravo znak, da mora »poslušati«. Sporočilo se skriva v toku naslednjih paketov v obliki vrzeli med njimi. Vsak paket predstavlja »enko«, vrinjena vrzel med paketi pa »ničlo« digitalnega sporočila.

Tehnologija še ni zrela za komercialno uporabo. Prva ovira za raziskovalce, ki upajo, da bodo lahko ustanovili podjetje in tehnologijo komercializirali, je doseg. Ta naj bi bil na tej stopnji razvoja mogoč le na razdalji 65 centimetrov, kar je občutno premalo. Med preizkusi naj bi že dosegli doseg dveh metrov, pričakujejo pa, da so možni tudi dosegi, večji od desetih metrov. Če bi prišlo do komercializacije tehnologije, razmišljajo tudi o razširitvi na druge brezžične tehnologije, kot sta na primer ZigBee in ZWave.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Jan Kosmač |