SLABOSTI ELEKTRONSKE POŠTE

Medtem ko večina programov, pa tudi spletnih storitev evoluira v času, elektronska pošta ostaja taka, kot je bila zamišljena pred štirimi desetletji – ekvivalent običajne pošte. Z vsemi njenimi slabostmi. In teh je kar nekaj. Recimo nedostopnost – ko je elektronsko sporočilo poslano, se njegova vsebina zaklene in jo lahko le kopiramo, lepimo ali pošljemo naprej. Težava je v tem, da na tak način nastane ogromno kopij originalnega sporočila. Ko pošljem sporočilo Janezu, se ena kopija sporočila shrani v mojem predalu, ena pa se pojavi pri njem. Janez mi nato odgovori, kar pomeni, da je v njegovem sporočilu (običajno) tudi kopija mojega originalnega sporočila. Ena kopija ostane pri njem, druga se pojavi pri meni. Spet sem na potezi. Odgovorim Janezu in dodam med naslovnike še Jožeta ter pošljem sporočilo. Pošiljanje, klik funkcije »pošiljanja« je bil izveden le trikrat, nastalo pa je sedem med seboj slabo povezanih sporočil (2 + 2 + 3). Sicer je res, da lahko tako z odprtjem le enega sporočila pregledam vso korespondenco s sogovornikom, a stvar je vseeno okorna. Elektronska pošta namreč ni bila oblikovana za sodelovanje, ampak za obveščanje. Tako kot navadna pošta.

In tako ne le, da je zadeva okorna, ima še druge težave. Recimo to, da ni splošno sprejetih standardov ali univerzalnih načinov, ki bi jih podpirali vsi odjemalci in ki bi omogočali vključevanje bogatih vsebin (zemljevidi, slike, predstavitve, videa) neposredno v telo sporočila. In kakšne so posledice? Vse, kar ni besedilo, je v elektronski pošti pripeto v obliki priloge. No ja, osnovna koda HTML je sicer res vključena, a je marsikdo zaradi varnostnih tveganj raje onemogoči.

A nerodnosti še ni konec. Če na primer želite odgovoriti le na del zapisanega v poštnem sporočilu, morate ta del v svoj odgovor najprej ročno prekopirati. Če ne in če odgovor napišete na začetek ali konec sporočila, pride do popolne zmede, ko v sporočilu nekaj razlagate, hkrati pa v nekaterih delih tudi postavljate vprašanja, na katera pričakujete odgovor naslovnika. Postavljanje odgovorov točno na mesto, kjer je vprašanje, da se jasno vidi, da gre za odgovor naslovnika, v sistemih elektronske pošte ni ravno preprosto. Prav tako ni preprosto poslati »privatnega« odgovora le delu skupine, ki je dobila sporočilo, oziroma da vaš odgovor vidijo le tisti člani, ki ste jih izbrali kot del skupine, in ne vsi člani skupine. Te nevšečnosti, nelogičnosti in zastarelosti koncepta klasične elektronske pošte pa seveda niso edine. So najočitnejše, čeprav smo se jih navadili.

VSE TO REŠUJE VAL

Google Wave precej spreminja filozofijo elektronske pošte. Pravzaprav filozofijo spletnega komuniciranja nasploh. Sporočila, dokumenti pogovori in drugi komunikacijski elementi, vključno z bogatimi vsebinami, so v strežniku oziroma strežnikih ponudnikov valov, do njih pa uporabniki dostopajo prek enotnega vmesnika Google Wave. Drugače povedano, deli sporočila, vala, so shranjeni pri dobaviteljih vala članov (kaj so ti, bomo videli pozneje), tisto, kar vidi uporabnik na svojem zaslonu, pa je sestavljanka vsebin iz različnih virov. Ker pa je trenutno le en dobavitelj, Google, so vsi deli shranjeni v njegovih strežnikih, prikaz pa poteka v realnem času. Člani vala vedno vidijo le zadnjo vsebino vala! Google Wave komunikacijo razume kot sočasno delo več pošiljateljev in prejemnikov z enim »dokumentom«, kjer je dokument pojmovan nekoliko drugače. Tu je dokument kar komunikacija sama. In prav to je bistvo novega pogleda na komuniciranje.

In tu nastopijo težave. Za večino ljudi je urejanje dokumentov eno, neposredno sporočanje in elektronska pošta pa drugo. In med njima, kot smo navajeni, običajno ni neposrednih povezav. Ker Google Wave to združuje, uporabniki tak nov model razmišljanja le s težavo vključijo v obstoječe miselne in delovne rutine. Ustaljeni načini komuniciranja so namreč bolj ali manj vsi linearni. Vrstni red sporočil je odvisen od časa nastanka, pa naj gre za forume, sporočanje ali pošto. Wave je bolj kaotičen, saj linearni model spremeni v drevo z neomejenim številom vej. Kar je neobičajno in česar nismo vajeni.

Zadeva je malenkost podobna programom za neposredno sporočanje, kjer sta sogovornika oziroma so sogovorniki neusklajeni in se nikoli ne ve, na kaj se točno nanaša kak odgovor. Če ste kdaj uporabljali tak program, se vam je verjetno zgodilo, da ste nekomu pisali odgovor na njegovo besedilo, vmes pa je ta ali kdo drug dodal novo in na koncu se ni vedelo, komu ste dejansko odgovorili. V Waveu je zadeva sicer nekoliko podobna, vendar bolj urejena. Čeprav bojazen kaosa še vedno ostaja.

A Google Wave je še nedokončan, poln »lukenj« in manjkajočih funkcij in mogoče je tudi to razlog, da ga je težko dojeti, kaj šele ugotoviti, kako ga produktivno uporabiti kot orodje za sočasno delo in komuniciranje. In to je realna nevarnost, s katero se bo moral Google spopasti, še preden storitev oziroma izdelek pošlje na trg. Če bo hotel ljudem dopovedati, da gre za nekaj, kar jim bo olajšalo delo, bo treba uporabiti precej tržnih spretnosti.

VEČ KOT STORITEV

Google Wave ni le storitev, temveč osnova (platforma), ki omogoča oblikovanje javnih ali zasebnih storitev. Pri Waveu torej ne gre za storitev, ki jo bo omogočal le Google, ampak za odprtokodno platformo, ki je na voljo vsem. Protokol, imenovan Google Wave Federation Protocol (GWFP), je namreč odprtokoden in omogoča, pravilneje, bo omogočil vsakomur, da postane dobavitelj (provider) valov. Podjetje bo tako lahko oblikovalo lastno storitev za svoje zaposlene in partnerje, posameznik bo lahko postavil svoj »valovni« strežnik za družinske člane, telekomunikacijski operater bo lahko oblikoval storitev, ki bo nadgradnja ali celo zamenjava za e-pošto in neposredno sporočanje ... V takšnem modelu bo Google s svojim »valom« (wave.google.com) zgolj eden od mnogih ponudnikov. Dobavitelj »valov« bo (je) prepoznan po domenskem imenu (pri Googlu je to wavegoogle.com), uporabnik pa s znakovnim nizom pred domeno, na primer ime.priimek@googlewave.com. Valovni naslovi lahko »kažejo« tudi na skupine (podobno kot poštni seznami), prehode za prehajanje na obstoječe sisteme e-pošte in neposrednega sporočanja, robote (samodejni člani vala) in druge storitve.

Osnova vsakega dokumenta oziroma komunikacije, je torej val. Ta val je lahko sestavljen iz različnih »nitnih« pogovorov, ki jih imenujejo »valčki«. Uporabnik, ki ima dostop do valčka, se imenuje udeleženec (ali član). Udeleženci lahko znotraj vala oblikujejo več valčkov, pri čemer ni nujno, da so vsi dejavni v vseh. Valček vsebuje seznam udeležencev, ki skupaj »jezdijo« na njem, in seznam vsebin. Te so lahko karkoli – besedila, dokumenti, slike, video, zemljevidi, celo igre … Različni valčki vala imajo lahko različne sezname udeležencev, kopije valčkov pa se razpošljejo med tiste dobavitelje valov, ki imajo vsaj enega člana v njih. Med dobavitelji valov je označen tisti, kjer gostuje valček, njegova vsebina pa ni kopija, temveč original. Ko uporabnik odpre val, vidi tiste valčke, v katerih je udeležen. V praksi to pomeni, da imajo lahko udeleženci enega vala različne poglede nanj. Na primer, nekateri podatki o uporabniku so shranjeni v uporabniku namenjenemu valčku in vidni le v njegovem prikazu vala. Ali pa, komentarji, ki jih uporabnik označi za zasebne, vidijo le tisti člani vala, ki jih je uporabnik določil. Poleg valov in valčkov so zanimivi še tako imenovani »blipi«. Ti so dejansko vsebina valčka, eno celovito sporočilo, lahko gre za besedila, vstavljene slike, filme in podobno, lahko pa je tudi kombinacija vsega omenjenega.

Val dobi enoznačno globalno oznako (wave ID), ki jo sestavljata ime domene in identifikacijski niz. Domena je tista, ki je povezana z dobaviteljem valov, kjer je val nastal oziroma kjer je originalni val. Znotraj vala dobi tudi vsak valček svojo oznako, ki pa je enoznačna (unikatna) le znotraj vala. Tudi v tem primeru gre za par podatkov, oblikovan iz domene in ID-niza. Le da je tu domena povezana z dobaviteljem valov, kjer gostuje valček. To je dobavitelj, v katerem je uporabnik, ki je valček oblikoval. Naloga tega dobavitelja so vse operacije in transformacije valčka znotraj vala in distribucija vsem članom vala, ne glede na to, pri katerem dobavitelju so. Iz tega izhaja, da so lahko valčki enega vala pri različnih dobaviteljih. Na primer, valček s podatki uporabnika je vedno pri dobavitelju, kjer je uporabnik prijavljen, ne glede na to, kje gostuje val. Zapleteno? Ja, malce že, zato pa smo zapisali, da se bo moral Google precej potruditi.

VPRAŠLJIV PRIKAZ V REALNEM ČASU!

Priznati moramo, da nas je Googlov val pritegnil. Predvsem zaradi dela v realnem času. Sporočila, ki jih ustvarjajo udeleženci vala, se prikazujejo znak za znakom, ko jih ti pišejo, in ne šele potem, ko pritisnejo tipko »pošlji«. No ja, tako naj bi bilo. V praksi za zdaj to deluje le pogojno oziroma še ne deluje tako, kot je pričakovati. Nekaj znakov se prikaže v realnem času, sledi odmor, nato pa paket v odmoru natipkanih znakov. Odgovarjamo pa lahko kjerkoli, ne zgolj linearno na koncu vseh sporoči, temveč dobesedno kjerkoli po celotnem valu. In to je očitna prednost pred sistemi takojšnjega sporočanja, saj se pri slednjih zadnje natipkano sporočilo prikaže vedno na koncu seznamu, ne glede na dejstvo, da se morda nanaša na konkretni zapis nekje na začetku. Prikaz vala je zato bistveno bolj logičen, lahko bi dejali nelinearen, saj so sporočila prikazana glede na vsebino, in ne le kronološko glede na čas nastanka.

To, da vidimo, kaj se dogaja v realnem času, je lahko za nekoga moteče. Upamo, da bo Google omogočil izklop prikaza sprotnih sprememb, saj bi včasih bilo verjetno bolje, če bi lahko sporočilo, odgovor ali kar pač delamo, najprej oblikovali tako, kot želimo, in šele nato objavili, ne pa da si ne moremo premisliti in napisati drugače ali da lahko vsak vidi naše tipkarske (ne)sposobnosti in zmote.

KRIŽI IN TEŽAVE Z BRSKALNIKI

Najprej smo, morda tudi malce iz »zlobe« zadevo najprej preizkusili v Internet Explorerju, torej Microsoftovemu brskalniku. Ne vemo, ali Googlu Internet Explorer ni na prioritetnem seznamu, gre za vprašanje podprtosti standardov ali pa le za medsebojno netoleranco – kakor koli že, zadeve ne delujejo tako, kot bi morale. Že na začetku morate namestiti dodatek Google Chrome Frame, da Google Wave, ki je v celoti spletna storitev, vsaj za silo deluje. Za silo zato, ker deluje le osnovna funkcionalnost. Ne deluje na primer dodajanje (nekaterih) datotek niti snemanje oziroma ogled datotek, ki jih je v val postavil nekdo drug. Zato smo IE lepo zaprli in namesto njega uporabili Firefox oziroma kar Chrome. In težav ni bilo več. Vsem, ki boste imeli možnost dostopa do Google Wavea, predlagamo enako. Tako boste vsaj prepričani, da če nekaj ne deluje, ni krivec brskalnik, temveč dejstvo, da to še ni izvedeno tako, kot bo moralo. Upamo, da bosta Microsoft in Google razrešila zadevo in da bo Wave deloval tudi v IE-ju. Če ne, bo še zanimivo …

LOGIČNO OBLIKOVAN BOGAT VMESNIK

Ker je Wave spletna storitev, je to, da je celoten uporabniški vmesnik zgrajen znotraj spletnega brskalnika, dokaj logična rešitev. Prednost je očitna – ni pomembno, kje ste in kateri računalnik imate na voljo, vedno lahko pridete do svojega komunikacijskega orodja, če le ima računalnik spletni brskalnik in dostop do interneta. In, no ja, če nima le Internet Exlorerja brez nameščenega omenjenega dodatka …

Zaslon je razdeljen na pet okvirjev, ki jim lahko po mili volji spreminjate dimenzije, jih zapirate ali minimirate, ko jih ne potrebujete. Dve manjši okni na levem robu sta namenjeni krmarjenju in seznamu stikov. V obeh je funkcija iskanja za lažje iskanje konkretnih valov ali stikov. Uporabno čez čas, ko število enih in drugih naraste. Sredinsko okno je namenjeno prikazu tistega, kar izberemo v oknu za krmarjenje, na primer prikazu vseh prejetih valov. Najpomembnejše pa je veliko desno okno, kjer vidite vse, kar je v izbranem valu. V tem oknu tudi vpisujete sporočila, komentarje, dodajate datoteke in tako naprej. V zgornjem delu so prikazani udeleženci vala, ki jih lahko preprosto dodajate, ter vse možnosti urejanja besedila oziroma prikaza. Zadeva je nekoliko podobna programu za delo z elektronsko pošto, le da so tu namesto sporočil valovi, v podoknu za predogled pa je poleg predogleda možno tudi vnašanje vsebine.

PREDVAJANJE NASTANKA VALA

Posebej velja omeniti možnost predvajanja (playback) vala, ki je neke vrste časovni stroj. Ob izbiri prenašanja se prikaže drsnik, prek katerega po korakih vidimo, kaj se je dodajalo, spreminjalo ali brisalo, v času od nastanka vala pa do trenutka, v katerem smo trenutno. Zadeva pride prav v primeru, ko se nekdo pozneje vključi v val in lahko tako pride »na tekoče« z dogajanjem v njem.

BOMO VALOVALI?

Google Wave še ni orodje, ki bi vam ga svetovali kot zamenjavo za obstoječe načine komunikacije. Ne zgolj zato, ker še ni javno dostopen in imate zelo omejene možnosti ne le dostopa, ampak tudi tega, s kom lahko komunicirate, temveč tudi zato, ker še ni dovolj razvit. Lukenj je še kar nekaj, in tudi snovalci napovedujejo še nekaj sprememb in dodatne funkcionalnosti. A če le imate možnost, si Wave vsekakor oglejte in ga preizkusite. Zakaj? Zato, da boste lažje prebrodili drugo oviro.

Druga ovira je namreč zahtevnejša. Gre za to, da bo treba biti sposoben spremeniti ustaljene rutine komunikacije. Če nam to uspe in ko tudi dobro preučimo koncept in idejo Wavea, ga bomo sposobni v celoti izrabiti sebi v prid. V nekaj tednih testiranja, ko je tudi pričujoči članek nastajal »kolaborativno«, lahko rečemo, da Google Wave obeta. Obeta kar precej. Sicer ne moremo trditi, da bo za vedno spremenil način komuniciranja med uporabniki, saj nas ne bo nič manj, če bomo še naprej komunicirali na ustaljene načine, bo pa zanimiva alternativa in še eden od kamenčkov v mozaiku »Oblaka«, h kateremu zadnje čase očitno hitimo. Vse tudi ne bo odvisno le od Googla. Kot smo zapisali, ima zadeva za zdaj težave z Internet Explorerjem. Se bodo te težave rešile? Kaj pa, če Microsoft pride s svojo rešitvijo ali idejo na to temo, ki pa bo delovala v vseh brskalnikih? Bomo imeli novo vojno? Bodo podjetja oziroma potencialni ponudniki razumeli, za kaj gre pri Waveu in videli smisel v ponujanju storitve? To so vprašanja, na katera bomo morali dobiti odgovore najpozneje v letu dni. Če jih ne bo, bo Wave odneslo nazaj na odprto morje komunikacijskega konzervatizma.