Začnimo s podatkom, ki smo ga v naši reviji že obelodanili. V Sloveniji je vsaj 55 tisoč gospodinjstev, ki nimajo možnosti širokopasovnega dostopa v internet. Večkrat sem že slišal pripombo, da pa res ni nujno, da bi to možnost imel tudi starček, ki živi nekje bogu za hrbtom na osameli kmetiji daleč od večjega strnjenega naselja. V odgovor jim običajno odvrnem, da imamo v Sloveniji vsi pravico biti enakopravni. Tako vsaj piše v našem vrhovnem aktu, ustavi. Z vidika napredka pa ta zahteva sploh ne vzdrži − ustvarjati moramo namreč razmere, v katerih bi bile tudi skrajne želje uresničljive. In če po »kablih«, telefonskih ali koaksialnih, ne gre, obstaja še druga možnost – zrak. Torej brezžična povezava.
ŽE NA VOLJO
Kakšne pa so te obstoječe in prihajajoče možnosti? Mobilna omrežja so v Sloveniji dovolj razvejena, tako da je vedno manj črnih lis, torej takšnih, kjer signala ni. Trdim, da tehnologija GPRS/EDGE ponuja premalo, da bi jo šteli med hiter dostop. Ostaneta UMTS in njegova nadgradnja s tehnologijami HSDxA. Kaj je slednje, ni tako pomembno. Dovolj je, da veste, da hitrosti narastejo na raven, primerljivo priključku ADSL. Boljše vprašanje bi bilo, kje bodo tehnologije možne. Za Simobil, ki se loteva izgradnje svojega omrežja UMTS, tega še ne vemo, Mobitel pa je obljubil, da bo nadgradil vse obstoječe bazne postaje za UMTS. To pomeni, da če pri vas doma »lovite« signal UMTS, potem lahko v doglednem času pričakujete (če že ne tako), da bodo možne tudi višje hitrosti prenosa podatkov (danes do 1,8 Mb/s).
Internet prek UMTS-a?
Koncesijo za UMTS je plačal tudi T2. Kaj bo z njo, uradno še ni znano. Pričakovati pa je, da bo prek UMTS-a ponudil tudi hiter dostop v internet tistim uporabnikom, ki jih z zemeljskim omrežjem ne doseže.
Edina težava dostopa v internet prek mobilnega omrežje danes, je lahko njegova cena. Mobilni operaterji do zdaj še nimajo enotne cene za dostop v internet. Omejitev je količina prenesenih podatkov. Pri paketu, ki je najprimernejši, gre za mesečno omejitev 5 GB (cena paketa pa je nižja od cene Telekomovih ADSL-priključkov).
KMALU ...
»Tehnologija WiMAX je primerna za pokrivanje urbanih krajev in zlasti podeželja. Njene možnosti obstoječim in alternativnim operaterjem se kažejo zlasti v primerih, ko obstoječe omrežje ne omogoča tehnologij iz nabora xDSL, ko je omrežje v celoti zasedeno in je širitev ekonomsko neupravičena, ko se je treba hitro odzvati na potrebe na trgu ali ko je treba zagotoviti širokopasovni dostop le za določen čas.«
Dolžnosti koncesionarja
Koncesionar (WiMAX) je dolžan v treh letih od datuma vročitve odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ponuditi storitve fiksnega brezžičnega dostopa na območju, ki obsega najmanj 60 odstotkov slovenskega prebivalstva, od tega vsaj tretjino na podeželju. Telekom Slovenije je javno povedal, da namerava v teh letih pokriti 98,4 odstotke prebivalstva, od tega 55,6 na podeželju. Če mu bo uspelo, bo ponudil več, kot od njega zahteva agencija APEK.
Prek tehnologije WiMAX sta možna dostop v internet in IP-telefonija, zaradi nezmožnosti zagotavljanja kakovosti storitve (stalne hitrosti prenosa podatkov) pa ne tudi IP-televizija. Zaradi tega ima ta tehnologija manjši hendikep, če jo primerjamo s tehnologijami prek kabla.
Kakšna bo cenovna politika storitve WiMAX? Na pamet mi padeta dva možna scenarija. Po enem bodo paketi cenovno popolnoma primerljivi z današnjim stanjem na trgu. Je ta scenarij možen? Poglejmo zadevo z drugega zornega kota. Država namerava z lastnim in evropskim denarjem pomagati lokalnim skupnostim pri gradnji, upravljanju in vzdrževanju odprtih omrežij elektronskih komunikacij (glej okvir). Hipotetičen primer je naslednji: Vaščani se odločijo in zgradijo brezžično omrežje, za povezavo omrežja v internet, pa uporabijo WiMAX-ovo komercialno ponudbo. Vsa vas je na enem »priključku« in ga tako tudi plačuje. Logično bi torej bilo, da bi bila cena priključka WiMAX prilagojena tej možnosti. Ne torej kot storitev za rezidente, temveč kot storitev za povezavo podjetij in lokalnih omrežij. Ponudnik sicer lahko zazna, da je na priključku »nenormalno« veliko prometa in iz tega sklepa, da je nanj obešenih več uporabnikov, a je vprašanje, ali si bo upal na ta nezanesljiv način segmentirati bodoče uporabnike. Bomo videli!
LE VPRAŠANJE ČASA
Res, da je ta možnost pri nas še nekoliko oddaljena, a bo v doglednem času vendarle na voljo. Zavezali smo se, sprejeli celo zakon, da bomo prešli z analogne na digitalno televizijo. Kaj pa je digitalna televizija drugega kot hiter prenos podatkov? Standard DVB v različici za zemeljske oddajnike (DVB-T) bo moč uporabiti tudi za dostop v internet. Z nekoliko »čaranja«, seveda. Podatki bi k nam prišli od oddajnikov digitalne televizije, od nas pa bi šli po drugi poti (telefonska linija in podobno). Zakaj pa ne? Kjer nič drugega ne bo mogoče, bo na koncu ostalo le to ali pa morebiti dostop v internet prek satelitov. Ker pa slednji nikoli ne bo cenovno primerljiv z drugimi možnostmi, bo oziroma je primerna le povezava lokalnih žičnih ali brezžičnih omrežji v svet. Še ena tehnologija je v ozadju – Globtelov AIR, ki ga naj bi ga pri nas tržilo podjetje Amis (o tem smo pisali pred enim letom). Ta omogoča storitev trojčka prek brezžične radijske povezave in ima zatorej še največji potencial, vendar do zdaj dlje od postavitve testnega oddajnika še niso prišli.
KOMUNIKACIJE SKOZI ČAS
- 3000 pred našim štetjem - Človek je vedno želel komunicirati z oddaljenimi sotrpini. Začel je tako, da je kuril kresove ob nevarnosti, tolkel po takšnih in drugačnih bobnih ali kot Indijanci pošiljal dimne signale. Veliko podatkov tako seveda ni mogel prenesti.
- 490 pred našim štetjem - Grki so bili izumitelji. Izumili so heliogram. Vse, kar so potrebovali, je bil košček materiala, ki je odbijal svetlobo (zrcalo) in sončen dan. Razvila se je tudi prva oblika kode, saj je moral sprejemnik vedeti, kaj točno pomenijo svetlobni signali.
- 16. stoletje - Formacije lesenih jadrnic so se morale nekako sporazumevati, ko so bile preveč vsaksebi in se kričanja možatih mornarjev ni slišalo. Izumili so mornariške zastavice, vsako s točno določenim pomenom. S kombinacijo zastavic so znali prenesti tudi kompleksnejšo informacijo.
- leto 1790 - Francozi izumijo semafor. Na sedem metrov visok stolp postavijo »roko«, katere položaj je moč spreminjati. Tako so prenašali znake, povezane z določeno besedo iz zbirke tri tisoč besed. Stolpi so bili na vidni razdalji, običajno na vzpetinah. Ko je en stolp prejel sporočilo, ga je posredoval naslednjemu, dokler informacija ni dospela do naslovnika.
- 19. stoletje - V uporabo so prišle signalne svetilke, ki so se uporabljale kot izpopolnjeni grški heliogram. Omogočale so izmenjavo sporočil tudi v oblačnem dnevu in ponoči. Največkrat so ta način do izuma radia uporabljali na vojaških ladjah.
- leto 1896 - Marconiju pripišejo izum radia, čeprav je vse naredil Nikola Tesla, ki je pokazal, da elektromagnetno valovanje lahko rabi za prenos podatkov na večje razdalje. Od tu naprej je razvoj skokovit, saj vse današnje tehnologije slonijo na tej genialni ugotovitvi.
- leto 1947 - V laboratorijih podjetja Bell povedo, da so mobilni telefoni možni. Leta 1981 v Skandinaviji začne delovati prvo omrežje mobilne telefonije, namenjeno množični uporabi – analogna tehnologija NMT.
- 4. oktober 1957 - Ponosni nasledniki oktobrske revolucijo lansirajo prvi umetni satelit Sputnik. Začne se vesoljska doba in kmalu začnejo satelite uporabljati tudi za posredovanje komunikacij.
- Sedanjost - Na voljo imamo različne tehnologije brezžičnega prenosa, ki jih lahko povezujemo z nastankom interneta. V svetu mobilne telefonije so tehnologije GPRS, EDGE, UMTS in HSDPA, v klasičnem smislu dostopa v internet pa Wi-Fi in WiMAX.
- Prihodnost - Pojavile se bodo nove tehnologije, katerih obrisi so že tu, druge pa so še za zaprtimi vrati laboratorijev. Njihova skupna značilnost je še višja hitrost prenosa podatkov.
Marjan Kodelja
