TUDI ZA DOMAČE MOJSTRE

Uporabljena centrala in kamere so iz serijske proizvodnje, zato imajo vgrajen spletni vmesnik za nastavitev delovanja. Kar je za uporabnike nepomembno, saj je ta dostopen le, če naprave ne aktiviramo ali registriramo v sistem. V tem procesu se geslo za dostop do spletnega vmesnika samodejno spremeni in šifrira, tako da ni poznan ne Telekomu (Siolu) ne uporabniku. To je pomembno iz dveh razlogov – uporabnik ne more po nesreči spremeniti nastavitev, ki bi vplivale na delovanje storitve, nihče pa tudi ne more od zunaj vdreti v naprave.

Značilno za tovrstne (spletne) varnostne sisteme je, da uporabnik kupi potrebno strojno opremo, potem pa vse opravi doma sam. Postavi tipala na ustrezna mesta, kar utegne biti velik problem, a z nekaj poskusi in učenju na napakah večinoma rešljiv. Težko je namreč najti mesto, kjer na primer tipalo gibanja »gleda« na želeno površino in je hkrati delujoča radijska zveza med tipalom in centralo. Centrala mora biti blizu modema ali usmerjevalnika, kamera pa blizu vira napetosti. Siol želi, da uporabnik priključi centralo neposredno na modem, saj tako v večini primerov (novejši modemi) uporabniku ni treba spreminjati nastavitev modema oziroma usmerjevalnika. A to ni vedno mogoče, saj lahko imamo telefonski priključek, na katerega je vezan modem, na popolnoma neprimernem mestu za oblikovanje brezžičnega omrežja tipal. Druga možnost je priklop centrale na domač usmerjevalnik, v tem primeru pa bomo morali na usmerjevalniku (ali modemu) nastaviti posredovanje vrat (port forwarding). S tem storitvi ročno »poveste«, na katerem zasebnem IP naslovu v domačem omrežju naprava je, prek postopka pa vas vodi čarovnik. Podobno je tudi v pri namestitvi IP-kamere.

Več težav boste imeli s tipali. Ta so brezžična in imajo lastno baterijo. Zato ne oddajajo z dovolj visoko močjo, da bi jih lahko postavili, kjer bi se vam zaljubilo. Že zid vpliva na slabši signal, čeprav je razdalja med centralo in tipalom nekaj metrov, kaj šele, da bi tipala namestili v drugo etažo stanovanjske hiše. Morda celo gre, a je vse odvisno od kakovosti gradnje. Ker pa imate pri namestitvi nekaterih tipal manj svobode (magnetni kontakt mora biti na vhodnih vratih, tipalo izliva tekočine tam, kjer do izliva lahko pride), boste morali premikati položaj centrale, pri čemer pride prav, da jo lahko priključite v domač usmerjevalnik. Več ko boste imeli tipal (centrala jih podpira do 32), več težav boste s tem imeli. Na splošno pa lahko rečemo, da je storitev primerna za stanovanja v večstanovanjskih objektih, kjer je dovolj, da s tipali pokrijemo vhodna vrata in prostor, kjer sp, kot pa za stanovanjske hiše, kjer potrebujemo neprimerno več tipal.

AKTIVIRANJE SISTEMA

Po postavitvi tipal sledijo vstop v portal, aktiviranje sistema, nastavitve in oblikovanje dogodkov. Pri tem pomagajo navodila in pa besedilo pri vsakem koraku (čarovnik). Ne bi bilo odveč, če bi imel uporabnik na voljo tudi video navodila.

Postopek od elementov v škatli do delujočega sistema je v večini primerov hiter in preprost. Storitev je na voljo le naročnikom Siolovega dostopa v internet, a tehnično »lastništvo« priključka ni važno. Tudi mi smo storitev in opremo preizkusili prek drugega ponudnika dostopa v internet.

Siolov uporabnik se mora najprej s svojim obstoječim geslom prijaviti na servisne strani, kjer določi svoje uporabniško ime in geslo za portal Varen dom, kjer nato aktivira naprave z njihovim naslovom MAC. Siol mora naslove prej vnesti v zbirko podatkov, sicer aktiviranje ni mogoče. Ko je sistem nameščen, oblikujemo še dogodke, prek nekoliko suhoparnega čarovnika določimo, kaj naj sistem naredi, če se na primer sproži alarm. Na primer: če kamera zazna gibanje, naj sistem pošlje MMS v moj telefon. Zgodovina dogodkov je vidna na portalu, uporabnik ima do njega dostop od povsod, o alarmih pa je obveščen tudi prek pošte oziroma sporočil mobilne telefonije (SMS, MMS).

SLABOSTI SISTEMA

Kaj nas je zmotilo? Najprej to, da je Siol nekoliko pohitel s predstavitvijo storitve, zato ponudba ni popolna. Najmanj, kar bi morali omogočiti takoj, je tipalo za dim. Prav tako ni elementov, ki bi posegali na področje pametnega doma. Na primer: če se sproži alarm, naj se poleg sirene začnejo prižigati in ugašati vse luči v stanovanju. Marsikdo bi rad imel tudi možnost oblikovanja dogodka, ki sproža vzorec prižiganja luči v stanovanju, ko smo odsotni. Naštevali bi lahko še naprej. V Telekomu so nam sicer zatrdili, da razmišljajo tudi v tej smeri, a konkretnih časovnih načrtov niso hoteli izdati. Prav tako ne vemo, ali bi v tem primeru oblikovali nov paket pametnega doma z dodatno mesečno naročnino ali pa bodo prijazni in bodo te funkcionalnosti vključili v obstoječo storitev.

Še najbolj pa nas moti, da sistem uporablja »lastno« tehnologijo brezžičnih tipal namesto uporabe odprtega standarda X10 ali Zigbee. Torej je zaprt. Uporabljate lahko le tista tipala ali dodatne naprave, ki jih ponuja in prodaja Siol, ne pa tudi drugih, ki bi morda opravljale želeno funkcionalnost, pa jih Siol ni uvrstil v svojo ponudbo. Zaradi dolgoročnosti uporabe sistema in njegovega prilagajanja novim razmeram in potrebam, bi bila uporaba enega od omenjenih standardov za uporabnika veliko boljša. Podobno velja za kamere. Načeloma bi lahko vključili katero koli, a »portal« podpira le določene.

Za zdaj je vprašljiv tudi varnostni vidik, saj komunikacije med sistemom in portalom ni šifrirana. Kot so nam zatrdili, pripravljajo tudi različico portala SSL (https), ki bo varnostno dilemo odpravila.

ALI OBSTAJA ALTERNATIVA?

Siolov Varen dom je osamljena storitev, ki trenutno na svojem področju ali stopnji (še) nima konkurence. Ker ima nekaj očitnih slabosti in ker moramo, da deluje, redno plačevati mesečno naročnino, nas je seveda zanimalo, kakšna je alternativa, ali je na voljo razmeroma poceni sistem, ki ga lahko postavimo sami. V treh spletnih trgovinah (Siolovi, enaa.si in conrad.si) smo našli elemente za varen in pameten dom blagovne znamke HomeMatic (www.homematic.com) nemškega podjetja wQ-3.

HomeMatic vsebuje široko paleto izdelkov za nadzor svetlobe, klime, osenčenja, pa tudi varnosti doma. Nas je pa zelo zmotilo to, da je srce, ki ni nujno potrebno, tudi v tem primeru centrala, na katero so povezana tipala. Cena, ki je zapisana v zadnjem uradnem katalogu z davkom (19 %), znaša 499 €, vse naše omenjene trgovine pa zanjo zahtevajo 549 €. Razlika je prevelika, da bi bila le posledica enoodstotne razlike v davku. Centrala je dražja od Siolove ponudbe, a po drugi strani boste plačali 549 € Siolu kot naročnino na varnostni in video paket v dobrih treh letih. HomeMatic ima torej dve očitni prednosti (vsaj trenutno), ko ga kupite in postavite, vam ni treba mesečno plačevati naročnine in na voljo je veliko več elementov za nadzor pravzaprav skoraj vsega.

Tudi HomeMatic naj bi se ponašal s preprostostjo. Kot trdijo, ga lahko postavi vsak, česar pa žal nismo mogli sami preizkusiti. Elemente med seboj poveže žično ali brezžično, pri slednjem sistem uporablja lastno dvosmerno brezžično tehnologijo, imenovano BidCos. Dvosmernost je pomembna pri elementih pametnega doma, ko na primer centrala od vremenske postaje dobi podatek o začetku nevihte in zahteva od naprave za zapiranje okna, naj to zapre, ta pa ji nato sporoči, ko je okno zaprto. Centralo je mogoče priključiti v domače omrežje ali na računalnik prek vmesnika USB, ima spletni vmesnik, dosegljiva je tudi iz oddaljenega mesta, na voljo pa je tudi programska oprema za oblikovanje in »programiranje« domačega inteligentnega in varnostnega sistema. Kar pa je morda še pomembnejše, elementi lahko med seboj komunicirajo brez centrale, zato lahko kupite sistem z zgolj eno funkcijo. Kot primer: kupite sistem za odpiranje okna in tipalo količine ogljikovega dioksida v prostoru. Ko ta zazna »slab« zrak, sproži odpiranje okna in tako prezrači prostor. To lahko nadgradimo tako, da pametni ventil za radiator sočasno tega zapre, saj je neumno, da greje, če je okno odprto. In če je treba, kupimo centralo pozneje, nove elemente, tipala in tako naprej in postopamo gradimo čedalje pametnejši dom. Hitro boste dobili nove ideje, kaj se še da avtomatizirati, in za to zapravili nekaj tisoč evrov. Edino, česar nismo mogli določiti na prvi pogled, je to, kako sistem sporoča uporabniku o dogodkih doma. Za pošiljanje sporočil prek mobilnega omrežja zelo verjetno potrebujete GSM-terminal (telefon), kar spet pomeni dodatni strošek, zelo verjetno pa zna vsaj pošiljati poštna sporočila pri alarmih.

EPILOG

Že vrsto let veliko govorimo o prednostih pametnega doma, kamor sodi tudi reševanje varnostnih problemov, vendar je v praksi bolj malo storjeno. Poglejmo le podjetja, ki se ukvarjajo s hišno avtomatiko – druga besedna zveza za pametni dom. So podjetja, ki so sposobna izvesti pravzaprav vse, kar vam poželi srce, a le če ste bogati, še bolj pa so veseli, če se lahko vključijo v proces projektiranja novega objekta. Potem je lahko. Že osnovi je predvidena, nato pa tudi zgrajena vsa potreba instalacija. Če imate dovolj denarja, potem gre lahko tudi za že zgrajen objekt, brezžične tehnologije omogočajo vse mogoče, če pa res ne gre drugače, pa so sposobni tudi »poštimati«. Ne moremo reči, da so rešitve, ki jih ponujajo ta podjetja, slaba. Ravno nasprotno. Zagotovo je bolje, če vam varnostni sistem namesti podjetje, ki se s tem profesionalno ukvarja, prevzame nadzor nad njim in pri alarmnih dogodkih k vam pošlje varnostnika. Vsakomur je jasno, da je to varnejše kot tisto, kar ponuja Siol oziroma kar zgradite sami. Enako je s hišno avtomatiko. Težava je le v tem, da si večina Slovencev tega preprosto ne more privoščiti. Zato obstaja potreba za tovrstnimi spletnimi rešitvami, pa tudi za boljšo založenost slovenskih trgovin z napravami, ki omogočajo preprosto samogradnjo.