O kvantni točki smo pisali pred dvema letoma (tinyurl.com/nus399x), ko jo je delno v svoje televizorje uvedel Sony. Letos so jo »posvojili« vsi izdelovalci televizorjev. Tehnologija je zanimiva, ker ne vpliva na izdelavo zaslonov LCD ne cenovno ne tehnološko. Preprosto povedano, treba je zamenjati izvor svetlobe. Zaradi tega je pravzaprav čudno, da so izdelovalci v večjem številu po njej posegli šele letos.

Čeprav smo o teoretskih osnovah kvantne točke že pisali, velja to ponoviti. Zaslon sestavlja veliko število podtočk. Pri televizorjih ločljivosti UHD (2160 p) jih je malo manj kot 25 milijonov. Strukturno so LCD-zasloni narejeni iz petih plasti. »Začetna točka« so svetleče diode (LED) – izvor svetlobe v spodnji plasti »sendvične« strukture –, katerih svetloba je večkrat filtrirana. Sprednji in zadnji polarizacijski filter vplivata na svetilnost svetlobe, plast s tekočimi kristali pa določa, koliko svetlobe pronica skozi piko zaslona. Na tej plasti je barvni filter. Njegova naloga je dati barvo vsaki osnovni podtočki, te so rdeča, zelena in modra – RGB. S kombinacijo teh pa zaslon prikaže barvne odtenke, vendar ne najbolj učinkovito, saj filter spusti skozi tudi valovne dolžine barv, ki jih ne bi želeli. Na primer oranžno, zato rdeča podtočka nima čistega rdečega tona. Razlog je v izvoru svetlobe, ki sveti v beli barvi.

Za izvor svetlobe uporabljajo modre diode LED, ki imajo od vseh največjo svetilnost (največjo energijo). Da svetijo belo, so prevlečene z rumenim fosforjem, vendar je bela svetloba malo umazana, v njej pa je širok spekter valovnih dolžin svetlobe. Od tu težave z barvnimi filtri. Televizorji s tehnologijo kvantne točke pa imajo za svetlobni izvor modre diode. Modra svetloba je tudi najpomembnejša pri oblikovanju slike. Kvantne točke so zelo majhni kristali premera le nekaj nanometrov. Ko nanje sije modra svetloba diod, oddajajo svetlobo zelo natančne valovne dolžine, kar zaznamo kot »čisti« barvni ton. Kakšno barvo oddajajo, je odvisno od kemične sestave, načelno pa so točke, ki svetijo rdeče, nekoliko večje od točk, ki svetijo zeleno. Na koncu svetlobni vir sveti v treh čistih barvah, modri, rdeči in zeleni, kar sicer zaznamo kot belo svetlobo, vendar je ta čistejša od svetlobe »bele« diode. Od tu naprej je vse bolj ali manj enako. Svetlobni vir je lahko postavljen na robovih zaslona, ta je tanjši, ali za njim, kar pomeni, da ima lahko televizor tehnologijo lokalne zatemnitve, ki izboljša kontrastno razmerje.

Ker je kvantna točka generično ime, si je izdelovalci ne morejo lastiti. Samsung tehnologijo imenuje nanokristalni polprevodniki (nano-crystal semiconductors), Sony že dve leti uporablja blagovno znamko Triluminos, drugi pa tehnologijo imenujejo z njenim pravim imenom. Kar utegne nekoliko zmesti kupce, ko bodo izbirali svoj nov televizor. Glavni izdelovalci kvantnih točk so tri podjetja, nobeno ne izdeluje televizorjev, zato vsi izdelovalci uporabljajo enako tehnologijo. Razlike so v tem, ali je svetlobni vir na robovih ali na zaslonih in ali kvantne točke vsebujejo kadmij, ki je ožigosan kot nevaren in ga ne sme biti v izdelkih, namenjenih evropskim kupcem, ali indij namesto njega.

Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja |