Očitno je tehnologija zanimiva, saj se je loteva vse več znanstvenikov na znanih svetovnih univerzah. Jennifer Lewis iz harvardske univerze tiska dovršene predmete, ki jim natančno dodaja snovi, ki vplivajo na mehanske, električne in optične lastnosti predmeta v nastajanju. Prepričana je, da tiskalnik lahko naredi predmet v celoti, predmet, ki združuje tako obliko kot funkcijo. Ali drugače povedano: predmet, pa naj bo to kar koli, bi lahko uporabili takoj po koncu tiskanja. Ali vsaj z zelo malo dodatnimi posegi.

Skupina znanstvenikov Univerze Princeton je s 3D-tiskalnikom izdelala bionično uho s kombiniranjem biološkega tkiva in elektronike, druga skupina na univerzi v Cambridgeu pa je natisnila celice očesne mrežnice in iz njih oblikovala očesno tkivo. Gre za velike dosežke, vendar prav laboratorij Lewisove vodi glede na število različnih snovi za tiskanje.

Lani je skupaj s študenti dokazala, da lahko natisne majhne elektrode in druge dele, ki so potrebni pri majhnih litij-ionskih baterijah. Njeni drugi projekti vključujejo natisnjena tipala na plastičnih »obližih«, ki bi jih lahko nekoč nosili športniki, da bi pravočasno odkrili škodljive vplive vadbe na telo. Pred kratkim je njena skupina natisnila biološko tkivo, prepleteno z zapleteno mrežo krvnih žil. Da so to lahko naredili, so morali znanstveniki ustvariti »črnila« (snovi za tiskanje) iz različnih celic in snovi, ki tkivo držijo skupaj. Delo je usmerjeno k cilju, ki ga želi doseči veliko znanstvenikov: kako narediti biološko tkivo iz živih celic in natisniti organ, ki bi ga lahko uporabili za preizkušanje zdravil, pozneje v prihodnosti pa tudi za presaditve.

Ko mi tiskamo plastične predmete z natančnostjo, malce boljšo od milimetra – toliko je najtanjša plast pri zmogljivejših 3D-tiskalniki –, znanstveniki razmišljajo o tiskanju na mikroskopski ravni. 3D-tiskalnik ni več tak, kot ga poznamo, temveč je opremljen z mikroskopom in z natančnostjo tiskanja enega mikrometra. Tolikšna je najmanjša natisnjena podrobnost, na primer rdeča krvna celica ima premer 10 mikrometrov. Na eni strani natančnost, na drugi velikost predmeta, ki ga tiskalnik tiska. Na tiskalniku, ki ga ima Lewisova skupina, lahko natisnejo metrski vzorec v želeni natančnosti. Ker tiskalnik sočasno nanaša različne snovi, ni opremljen le z eno šobo, kar je značilno za domače naprave, temveč jih ima več.

Skrivnost takšnega tiskanja ni v natančnosti in zmogljivosti tiskalnika, temveč v »črnilih« z lastnostmi, zaradi katerih jih lahko nanašajo v enem procesu. Vsako »črnilo« vsebuje drugačne snovi, vsa lahko tiskajo pri sobni temperaturi, pri vsakem pa so se znašli pred drugačnim izzivom. Biološke celice so občutljive in se lahko hitro uničijo, ko jih tiskalnik potiska skozi tiskalno šobo. Vsa »črnila« pa morajo biti v takšni obliki, da jih s pritiskom lahko nanašamo na predmet, ko pa so tam, morajo obdržati želeno obliko. Določen uspeh pri tiskanju tkiva je bil že dosežen, za kar so bila potrebna leta dela, smo pa še daleč od dneva, ko bo tiskalnik lahko natisnil umetno ledvico.

Moj mikro, julij avgust 2014 | Jan Kosmač