Potovanja v daljne kraje si vsak ne more privoščiti. Napovedana svetovna kriza pa bo položaj še poslabšala. Razen redkih izjem. Morda tudi zaradi tega ali pa zaradi preprostega dejstva, da se nekaterim ne ljubi več potovati, v spletu nastajajo storitve, ki omogočajo iz fotografij narediti nekaj več. Pojavljajo se navidezni muzeji, ki uporabljajo zelo podobne tehnologije, bistvo teh pa je, da iz več fotografij, podatkov laserskih skeniranj prostorov ali česa tretjega, naredijo čim bolj dovršen računalniški tridimenzionalni model, po katerem se obiskovalec lahko prosto sprehaja.
MICROSOFTOVA »FOTOSINTEZA«
Tehnologijo, ki je v ozadju, so razvili na univerzi v Washingtonu, nato pa je postala tako všeč Microsoftu, da jo je odkupil. Dve leti je brkljal po njej, v vmesnem času prikazoval že izdelane panorame in jo konec letošnjega poletja končno tudi ponudil uporabnikom.
Ideja je banalna in preprosta, kar pa še ne pomeni, da je taka tudi njena izvedba. Ugotovili so, da je mogoče izdelati algoritem, ki med seboj primerja fotografije scene ali objekta, posnete z različnih kotov, mest, ne nazadnje tudi z različnimi fotoaparati in v različnih ločljivosti, ter na njih išče stične točke. Na podlagi tako pridobljenih podatkov izdela virtualni model, mrežo objekta ali scene, ki je uporabniku bolj ali manj nevidna, ter nanjo razporedi fotografije. Rezultat ni računalniški 3D-model, temveč nekaj podobnega, kot če bi doma iz žice spletli prostorski model, potem pa nanj logično obesili fotografije in tako ponazorili prostor fotografiranja. Če smo bolj strokovni – Photosynth (photosynth.net) je kombinacija programske opreme za izdelavo panoram in programa za oblikovanje navidezne resničnosti (Quicktime VR), le da je popolnoma avtomatiziran.
Ko je bila zadeva pred dvema letoma predstavljena, smo uporabniki lahko zgolj pregledovali že izdelane panorame in brali, da je bilo za njihovo izdelavo potrebno delo skoraj teden dni in več v mrežo povezanih računalnikov. Danes je položaj drugačna. Uporabnik v svoj računalnik namesti dva programa. Eden je dodatek za spletni brskalnik, ki omogoča pregledovanje panoram oziroma »synthov«, kot jih v žargonu imenuje Microsoft. Še vedno, čeprav smo slišali obljube, da se bodo zadeva spremenile, je zagotovljena zgolj podpora za brskalnika Internet Explorer in Firefox ter operacijske sisteme Windows. Drugi program pa je tisti, ki v uporabnikovem računalniku izdela panoramo ter nato vse vanjo vključene fotografije prenese v Microsoftov strežnik. Strokovnjaki so »akademski« algoritem, kot kaže dodelali do te mere, da izračun panorame v kratkem času izdela običajno ne ravno najzmogljivejši domači računalnik. To nas navdaja z občutkom, da algoritem ni bil zgolj izboljšan, temveč tudi poenostavljen. Kako je to vplivalo na kakovost, lahko zgolj ugibamo! Hitrost drugega dela procesa pa ni toliko odvisna od Microsofta kot od hitrosti uporabnikovega priključka v internet. Ker je priporočeno, da so fotografije v čim višji ločljivosti, kar da tisti pravi učinek, in če jih je veliko, predlagamo, da računalnik to počne čez noč.
KAKŠNE REZULTATE LAHKO PRIČAKUJETE
Kakovost izdelane panorame je odvisna od vaših fotografskih spretnosti in spoštovanja nasvetov, ki jih ponuja Microsoft. To na kratko pomeni: posnemite čim več fotografij v čim boljši ločljivosti ob približno istem času, pri čemer naj se fotografije med seboj pokrivajo 50-odstotno, torej naj bo polovica scene na prvi fotografiji tudi na drugi. Nestalni objekti na fotografiji niso večja ovira, če seveda niso njen večinski del. S tem mislimo denimo na ljudi na trgu. V algoritem je vključena možnost nestalnih objektov, zato išče točke na zgradbah oziroma objektih, za katere natančno vemo, da se ne premikajo. Prav tako ni priporočeno, da vse fotografije posnamete z istega mesta in pod istim kotom, saj tako algoritem težje najde podatke, ki so povezani z globino scene. Bolje je, če fotografije posnamete z različnih mest, pod različnimi koti, morda nekatere zanimive podrobnosti celo iz bližine, vse dokler upoštevate pravilo o pokrivanju.
ISKANJE DLAKE V JAJCU
Največja prednost storitve, njena popolna avtomatizacija, je hkrati tudi njena največja slabost. Po tem, ko pritisnite na »gumb« za izdelavo panorame, na njeno kakovost ne morete več vplivati. Ni na primer možnosti, da bi pozneje, ko algoritem namesto ene izdela več kompilacij znotraj ene panorame, te med seboj ročno povezali. Odbojno deluje tudi navigacijski del, ki je, milo rečeno, za časom.
Vse, kar naredite, je javno in dosegljivo vsem, ki obiščejo spletno storitev. Po registraciji, kar je pogoj, da lahko storitev sploh uporabljate, vam Microsoft dodeli 20 GB prostora. Sliši se veliko, vendar ne pozabite, da gre za fotografije visoke ločljivost. Potem tudi teh 20 GB ni več tako veliko. Če kvoto presežete, vam Microsoft lahko dodeli več prostora, vendar le če oceni, da so vaše panorame tako ali drugače zanimive. Nismo pa zasledili možnosti, da bi narejeno izbrisali in sprostili prostor.
ČEMU?
Vedno, ko naletimo na storitve tega tipa, se pojavi vprašanje, čemu? Kako si lahko z njo pomagamo? Verjetno je ne bomo uporabili za to, da bomo naredili par panoram, kot je bilo v našem primeru in upali, da jih bo pogledalo čim več obiskovalcev. To je tudi popolnoma iluzorno pričakovati, saj je panoram že toliko, da je iskanje podobno iskanju igle v kopici sena. Potencialno uporabnost vidimo v nekoliko drugačni izdelavi predstavitev. Recimo nekega objekta ali zanimive počitniške destinacije z namenom, da jo boste pokazali prijateljem, jim morda pričarali globlji vtis, podobnega, kot ste ga občutili vi na mestu samem. Ne nazadnje lahko tudi »pofotkate« svojo hišo, ki jo ravno prodajate, nato pa potencialne kupce povabite, da jo pred obiskom pogledajo v spletu. Zadeve v tem slogu. To je možno in predvsem preprosto – vsem zainteresiranim pošljete povezavo na stran in jih hkrati poprosite, da si naložijo dodatek za brskalnik. Microsoft obljublja, da bo storitev še naprej nadgrajeval, med drugim tudi tako, da boste lahko panoramo opremili z geografskimi podatki, ta pa bo potem vidna tudi na Microsoftovem ekvivalentu Googlove storitve Virtual Earth. Takrat pa bomo morda lahko videli tudi profesionalno narejene predstavitve svetovno znanih slovenskih kulturnih in naravnih znamenitosti.
3D IZ ENE FOTOGRAFIJE
Na univerzi Stanford so izdelali algoritem, ki fotografiji doda tretjo dimenzijo. Deluje zelo podobno kot storitev Fotowoosh (www.fotowoosh.com ), le da uporabniku omogoča tudi, da naloži lastno fotografijo, ki jo potem ustrezno spremeni. Prostor opazimo v treh razsežnostih, ker ga vidimo prek dveh očes (paralaksa), vendar tudi če zakrijemo eno oko, okolica ne postane ravna. Globino zaznamo tudi drugače, prek senc, gibanja, barv in priučenih izkušenj ter dejstev, da na primer drevo vedno raste iz tal, ne pa nasprotno.
Algoritem razbije fotografijo na manjše ravnine, ki so del fotografije in imajo enotne barve, svetilnost in druge atribute. Te nato primerja med seboj in na primer na podlagi stopnjevanja strukture »slike« (teksture) oceni, kako daleč od izvora (fiktivne točke, kjer je stal fotograf) so in kakšna je njihova usmeritev v prostoru. Prednost novega algoritma je v njegovi zmogljivosti, da določi ravnine ne glede na njihove kote in ne zgolj navpičnih in vodoravnih. Zaradi tega lahko izdela tudi model prizora na fotografiji, ki vključuje ravnine različnih usmeritev. Na primer zvite veje drevesa. Tudi ta algoritem, čeprav deluje bolje od obstoječih, ni popoln. Najboljše rezultate dosega pri fotografiji prostora, ne pa podrobnosti objekta ali oseb. V prihodnosti nameravajo vanj vključiti tudi tehnologijo prepoznavanja figure človeka na fotografiji. Tako bo lahko algoritem na podlagi velikosti figure še natančneje določal oddaljenost do delov fotografije.
NAVIDEZNI SVET ZA NAVIDEZNI MUZEJ
Premikanje po Photosynthovi panorami ni popolnoma tekoče, predvsem je nezveznost opazna med prehodom z ene fotografije na drugo, vsekakor pa ni takšno, kot smo ga vajeni pri navideznih svetovih. Končni cilj storitev tega tipa bi moral biti oblikovanje orodja, ki bi omogočalo na podlagi fotografskega materiala izdelati navidezni svet. Ni pomembno, ali bi bila ta zapolnjena z dejanskimi fotografijami ali s teksturami, ki so narejene na njihovi osnovi. Kaj želimo s tem povedati?
Pred kratkim je IBM naredil »program« ali, bolje rečeno, navidezni svet pekinškega prepovedanega mesta. Nikjer nismo zasledili podatkov o tem, kako so izdelali računalniški model, dvomim pa, da pri tem niso uporabili fotografiranja ali laserskega skeniranja. V vsakem primeru je rezultat je delna (vse mesto ni zajeto) navidezna ponazoritev, ki deluje kot že znani svet »drugo življenje«. Obiskovalec je predstavljen in viden kot avatar, ki hodi po mestu, opazuje zgradbe, komunicira z računalniškim vodnikom ali drugimi obiskovalci oziroma opazuje podrobnejše predstavitve. Po pravici povedano, smo bili nad vsem kar malce razočarani. Znano nam je, da je mesto nabito polno z muzejskimi eksponati, ki so se nabrali v dolgi zgodovini kitajskih dinastij. O njih ni skoraj ne duha ne sluha. Tehnološko gledano je zadeva »v špici«, vsebinsko pa je bolj »uboga«. Vsekakor še dovolj prostora za nadgrajevanje.
Kažejo pa ti primeri na to, kako naj bi bili v prihodnosti videti navidezni muzeji, kulturne ali naravne znamenitosti. Kakor koli že na zadeve gledate, je vsem jasno, da navidezni muzej ni in še dolgo ne bo konkurenca pravemu, saj obiskovalcu ne more pričarati občutkov, ki jih ta ima, ko je na kraju samem. Gre bolj za način privabljanja obiskovalcev, pa tudi način, da pritegnejo obiskovalce, ki jih sicer k njim ne bi bilo. Vsak spletni obiskovalec namreč nekaj šteje. Spletni oglaševalci bodo navdušeni, muzeji pa bodo pridobili nov vir financiranja …
Dodatno branje
Rezbarjenje fotografij:
www.mojmikro.si/v_srediscu/tehnologije/rezbarjenje_fotografij
3D-objekti iz spletnih fotografij:
www.mojmikro.si/news/3d-objekti_iz_spletnih_fotografij
Moj mikro, november 2008 | Marjan Kodelja
