Form1

Tiskalnik Form1 lahko natisne predmete z veliko večjo natančnostjo, kot to počnejo njegovi domači »plastični« brati. S ceno prek tri tisoč dolarjev pa ni namenjen domačim uporabnikom, temveč profesionalnim uporabnikom, ki bi si želeli, a si ne morejo privoščiti še dražjih industrijskih strojev za hitro izdelavo prototipov. Kako natančen je Form1, razkriva podatek, da lahko natisne predmet, v katerem so luknje z navoji za vijake. Tiskalnik uporablja, tako kot omenjene industrijske naprave, postopek stereolitografije. Kad, v kateri nastaja predmet, je zapolnjena s plastiko, ki je tekoča pri sobni temperaturi. Plastika se strdi, če je obsevana s svetlobo natančno določene valovne dolžine. Laser, ki je del tiskalnika, obseva površino tekoče plastike, ta zatrdi in tvori plast predmeta. Narejena plast se potopi v kad in postopek se ponovi, dokler ni predmet dokončan. Ker je laser veliko natančnejši od šobe, ki topi plastiko, so plasti tanjše, robovi pa natančneje izdelani. Primerjava med debelinami plasti je dovolj zgovorna. Večina domačih tiskalnikov predmet gradi v plasteh, debelih med 0,1 in 0,3 milimetra, plast tiskalnika Form1 pa je lahko debela le 25 mikronov. Tiskalnik uporablja »prozorno« plastiko, v razvoju je tudi barvna, ki jo prodajajo po 150 dolarjev za liter. Kar naj bi zadostovalo za 79 figur šahovskih trdnjav običajne velikosti.

Ima pa podjetje Formlabs, ki je v ozadju tega projekta, eno veliko težavo, ki lahko v kali zatre njihov projekt. Patente za omenjeno tehnologijo ima namreč podjetje 3-D Systems, ki svoje naprave prodaja po neprimerno višjih cenah. Trenutno poteka sodni boj. Formlabs je namreč prepričan, da so nekatere od omenjenih patentnih zaščit že potekle.

Ouya

TV-zaslon je najbolj primeren za igranje video iger, kar so spoznali tudi v podjetju Ouya, ki se je lotilo izdelave igralne konzole na osnovi operacijskega sistema Android 4.0 z dodatnim lastnim vmesnikom, oblikovanim za prikaz na večjem zaslonu. Razlog je kot na dlani. Za ta sistem obstaja tržnica z aplikacijami, v kateri je veliko iger, in zakaj bi igralci te igrali le na zaslonu pametnih telefonov oziroma tabličnih računalnikov. V ozadju projekta je Yves Behar, ki je sodeloval tudi pri projektu en prenosnik za vsakega otroka (OLPC).

Ouya ima vgrajen štirijedrni procesor Tegra 3, 1 GB velik pomnilnik tipa RAM, 8 GB bliskovitega pomnilnika in vmesnik HDMI – ločljivost slike na zaslonu je 1080 p. Igralni plošček je brezžični in ima dve analogni igralni palici, križno oblikovan smerni gumb (D-pad), osem gumbov in na dotik občutljivo površino. Prvi trije so za igranje »običajnih« iger, na dotik občutljiva površina pa je namenjena igranju iger, oblikovanih za na dotik občutljive zaslone. Druga velika prednost naprave je njena odprtost. Podjetje bo namreč aktivno spodbujalo uporabnike, da brskajo po njej, jo predelujejo in nadgrajujejo, zato igralno konzolo in plošček skupaj držijo standardni vijaki. Podporo konzoli so obljubili nekateri založniki iger, med njimi tudi neodvisni Mojang, zaslužen za igro Minecraft. Konzola je namenjena predvsem neodvisnim založnikom, od njih pa tudi pričakujejo, da bodo prispevali največ iger.

Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Jan Kosmač |