Dvosmerna komunikacija med elementi poteka prek kablov, ki jih imamo vsi. Hišne električne napeljave. Če na primer želimo avtomatizirati prižiganje in ugašanje luči, je pod stikalom električni kabel. Kabel zagotavlja električno energijo za delovanje elementov, hkrati pa služi tudi kot podatkovni kanal za izmenjavo informacij in pošiljanje ukazov.
Osrednji element sistema domačega doma podjetja DigitalStrom (www.digitalstrom.com) je »strežnik« (Server). Temelji na operacijskem sistemu Linux, je energetsko učinkovit računalnik, na katerem teče programska oprema pametnega doma in kjer so shranjene vse nastavitve v sistem vključenih elementov. Vgradimo ga v električno omarico, poleg varovalk, in ga povežemo z usmerjevalnikom domačega omrežja, da je povezan z internetom. Strežnik povežemo s »krmilnikom« (Meters), ki je odgovoren za krmiljenje elementov na eni veji električne napeljave. Vsem, kar je za varovalko. Kolikor varovalk, toliko krmilnikov potrebujemo. S tem je rešena težava slabšega prenosa podatkov prek varovalke. Hkrati pa je tudi poskrbljeno za stabilnost, saj pregorela varovalka ne vpliva na delovanje sistema kot celote. Potrebujemo še tri elemente, imenovane »filtri« (Filters), po enega za vsako električno fazo, ki preprečujejo, da bi podatkovna komunikacija med elementi »pobegnila« iz hišne električne napeljave. Tudi te elemente vgradimo v električno omarico. Švicarji predvidevajo, da imamo napeljavo izvedeno na način, da je za eno varovalko ves električni tokokrog v eni sobi, lahko pa je tudi drugače. Na primer, da so na eno varovalko povezane vse luči, na drugo električne vtičnice itd.
Bloki (terminal block) so elementi, ki jih vgradimo tam, kjer želimo kaj avtomatizirati. Njihova najbolj osnovna funkcija je merjenje porabe električne energije naprave, ki je na omrežje priključena prek njih. So hkrati mikroračunalniki in znajo delovati kot stikala, zatemnilniki (dimerji), krmilniki motorjev, naprave za hranjenje podatkov ter vmesniki omrežja. Zaradi enostavnosti sistema je le pet različnih, navzven so si podobni, ločijo se po barvi, znotraj pa imajo različno strojno in programsko opremo. Pokrivajo pa vsa opravila, ki jih pričakujemo od pametnega doma. Od prižiganja in ugašanja luči, spuščanja žaluzij do polnega nadzora nad delovanjem električnih aparatov. Vsak blok hrani svoje nastavitve in zna samodejno v »omrežju« najti svoje nastavitve oziroma naloge, ki jih mora opraviti, ko ga prvič priključimo.
Upravljanja sistema poteka prek spletne ali mobilne aplikacije, dostop od zunaj pa je omogočen prek spletnega mesta ponudnika sistema. Sistem je modularen, ko imamo osnovne naprave, bloke lahko dodajajo postopno, ko se pojavi potreba ali ko imamo denar. Je tudi pripravljen na prihodnost. Ko bomo imeli v Evropi pametne števce in bodo dobavitelji prek njih odjemalcem sporočali, kdaj je tok posebej ugoden, bo sistem lahko zagnal večje porabnike. Sliši se skoraj prelepo. Vsak sistem pametnega doma ima svoje slabosti, tudi ta ni izjema. Največja je cena. Osnovni paket z enim strežnikom ter tremi metri in filtri stane 1230 evrov. 225 evrov stane dodajanje novega metra, s tem pa pokrivanje novega električnega tokokroga (sobe). Kje so še vsi potrebni bloki – vsak stane več kot sto evrov.
Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja
