Kdor hoče sodelovati v sistemu, potrebuje ustrezen prostokodni program, ki deluje kot rezervacijski sistem in temelji na omrežju P2P – bolj znanem kot načinu za prenašanje nelegalnih datotek s filmi, glasbo in programi, čeprav njegova osnova ni nastala s to idejo. Vsak uporabnik dobi naslov, podoben bančnemu računu, in možnost potrjevanja transakcij drugih, in je komitent »banke«, ki pa seveda ne obstaja. Vse transakcije so digitalno podpisane in decentralizirano hranjene v omrežju, kar onemogoča ponarejanje in ponovno uporabo kovancev. Sistem nima »banke«, ki bi bdela nad količino kovancev v obtoku, kovanci zato nastajajo z reševanjem časovno zahtevnega, a predvidljivega matematičnega problema (http://tinyurl.com/6jr2mhq). Kovance lahko »izdeluje«, kdor želi, za to pa mora naložiti aplikacijo Bitcoin Miner. Najbolj časovno potraten je izračun kovanca, ki ga izvaja procesor grafične kartice (GPU), in niso redki primeri, da uporabniki v svoje računalnike vgrajujejo močnejše kartice ali več teh. Zaradi tega pa ne obogatijo, saj lahko tako »izračunajo« le nekaj kovancev na mesec. Več kovancev so dobili uporabniki, ki so v sistem vstopili na začetku, saj je izračun kovanca na začetku zahteval bistveno manj dela. V naslednjih 30−40 letih naj bi dosegli končno število kovancev, predvideno 21 milijonov.

Ko želi imetnik kovancev nekaj kupiti v trgovini, ki jih sprejema, kovance prenese tako, da jim doda naslov trgovca (spremeni lastništvo nad njimi), celotno transakcijo pa podpiše s svojim zasebnim ključem. Zaradi uporabe asimetričnih šifrirnih ključev nihče drug ne more ponarediti »kupčevega« podpisa. Tako oblikovani kovanci nato potujejo po omrežju P2P, kjer njegova vozlišča (uporabnikovi programi) preverjajo šifriran podpis in količino prenesenih kovancev, preden transakcijo potrdijo. To je res preprosta razlaga, saj so podrobnosti sistema, kot smo omenili, dokaj zapletene. Smo pa poskušali zadevo razložiti tudi na slikah.

NEVARNOSTI NAVIDEZNIH KOVANCEV

Bistvo sistema bitnih kovancev je, da ni banke in da uporabnikom ni treba nikomur izdati svojih osebnih podatkov. Tisti, ki so v sistem vstopili prvi, so imeli možnost, da so prek izračunavanja kovancev nekaj teh dobili, te pa so lahko pretopili v pravi denar. Ta denar pa, ker vmes ni banke ali druge podobne ustanove, gre mimo državnih finančnih ustanov, zato kritiki opozarjajo na možnost davčnih utaj, pranja denarja in ilegalnih dejavnosti, ekonomisti pa verjamejo, da bi navidezni kovanci lahko obstajalo vzporedno z pravim denarjem. Denar nima vrednosti le zato, ker ga izdaja država, temveč zato, ker smo ga sprejeli in mu zaupamo. Decentraliziran denarni sistem je hkrati njegova prednost in slabost. Če mu bo uspel preboj, bo imel veliko nasprotnikov. Vsaka država bo hotela imeti svoj delež oziroma davke pri kupovanju izdelkov in storitev, centralne banke bodo hotele obdržati nadzor nad monetarnim trgom, organi pregona pa bodo hoteli vedeti, kdo ima denar. Morda pa je ravno v tem njegova revolucionarnost.