Raziskave potekajo na kovinskih in keramičnih spojinah, veliko pa obetajo ogljikove spojine v obliki polimerov. Lahko so nanesene kot zaščitna plast ali pa oblikujejo kapsulo, v kateri je snov, ki popravi razpoko, ko ta poči. Kot primer iz prejšnjega članka, ko tekoča kovina iz kapsule poveže pretrgano električno povezavo. Polimeri imajo lahko tudi neposredno zmožnost celjenja. Če se zaradi zunanje mehanične motnje pretrgajo dolge ogljikove molekule, se te lahko ponovno spojijo, bodisi z vodikovo vezjo ali ionsko interakcijo, pod pogojem, da se verige na mestu zloma prosto gibljejo in razdalja med obema koncema ni prevelika.
Zaščitni premazi ohišij naprav iz polimerov s sposobnostjo celjenja niso popolna novost. Zadnji primer je LG-jev zakrivljeni pametni telefon G Flex. Ohišje ima prevlečeno z zaščitno plastjo, na kateri manjše praske, kot so tiste od potega ključa po površini, kar nekateri radi počnejo na tujih avtomobilih, izginejo čez noč. Proces spodbudi toplota rok, še hitreje pa se snov zaceli, če s prstom drgnemo po praski. LG noče povedati, kako natančno zaščitna plast deluje in katero snov je uporabil. Verjetno pa temelji na SERM superpolimeru A1000 japonskega podjetja Advanced Soft Materials (http://www.asmi.jp/) oziroma gre za podobno snov. Omenjeni superpolimer na primer tvori zaščitno plast pred praskami pri nekaterih Nissanovih avtomobilih.
Polimer terminator ima ime po drugem delu istoimenskega filma in glavnega negativca v njej, robota iz tekoče kovine, ki je bil skoraj neuničljiv. Snov se zaceli, pretrgane verige se spet spojijo takoj po poškodbi in brez katalizatorja, kot je toplota. Polimer so razvili španski znanstveniki iz Centra za elektrokemične tehnologije (CIDETEC). Njegovo molekularno strukturo skupaj držijo disulfidni »mostovi«. Če se veriga prekine in če sta pretrgana konca spet fizično skupaj, žveplovi atomi tvorijo novo vez. Raziskovalci univerze v Severni Karolini so polimer združili s prevodnim polimerom s tekočo kovinsko spojino indija in galija v neuničljiv električni kabel. Tudi če ga pretrgamo, se zaceli. Plastika se spoji s plastiko, kovina s kovino, kot da se ni nič zgodilo.
Zmogljivost litij-ionskih baterij je neposredno odvisna od množine enovalentnih litijevih ionov, ki jih anoda lahko shrani in potem pri praznjenju prek polimernega elektrolita potujejo proti katodi. Da bodo baterije čim bolj uporabne, mora biti anoda sposobna shraniti čim več litijevih ionov, te sposobnosti s časom ne sme (preveč) izgubljati in biti mora čim bolj porozna, da je prehod ionov čim hitrejši. V klasičnih baterijah je anoda iz mešanice silicija, ki hrani velike količine litija, a pri tem »nabrekne«, in ogljika, ki v obliki grafita skrbi za prevodnost anode. Problem je, da se pri vsakem ciklu polnjenja in praznjenja nekaj stikov med silicijevimi in ogljikovimi atomi prekine zaradi spreminjanja prostornine silicija, zato prevodnost in s tem zmogljivost padata. Raziskovalci Univerze Stanford pa so grafit obdali s prevleko iz polimera, ki »zdravi« nastale razpoke.
Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Jan Kosmač
