Robotski letalniki so lahko klasične oblike letala ali helikopterja, čeprav so zadnje čase bolj priljubljeni letalniki z več rotorji. Niso radijsko krmiljeni, po prej določeni poti jih vodi avtopilot, ki se zanaša na satelitski navigacijski sistem GPS, opremljeni pa so s kamero, ki fotografira ali snema tla. Program nato fotografije zlepi v mozaik, tako da, v tem primeru kmet, vidi vse posevke. Tu je tudi razlog, zakaj ne gre za radijsko krmiljeni letalnik. Z njimi moramo znati leteti, kar v praksi ni najbolj preprosto. Če imamo možnost, da na enostaven način povemo dronu, katero površino želimo fotografirati, ta vzleti, izvede nalogo in pristane na mestu, od koder je vzletel. Avtopilot določi optimalno pot, program na letalniku pa prilagaja položaj kamere, da je tudi fotografiranje optimalno.
Letalniki z več rotorji so postali poceni, nanje so lahko nameščeni komercialni kompaktni fotoaparati, zato pravzaprav ne govorimo o dragem sistemu. Za tisoč evrov dobimo že solidnega. Letijo lahko do višine 120 metrov, za kar ne potrebujemo posebnega dovoljenja. Pogled s te višine oziroma še nižje, nekaj metrov nad rastlinami, pa daje kmetovalcu perspektivo, ki jo le redko dobi. V primerjavi s satelitskim snemanjem kmetijskih površin, ki si ga zaradi visoke cene lahko privoščijo le bogate države oziroma veleposestniki, droni zagotavljajo tudi fotografije višje ločljivosti. Prav tako je fotografiranje z njimi cenejše kot najem pravega letala za zračno fotografiranje.
Droni kmetovalcu zagotovijo tri podrobnejše poglede na posevke. Fotografija iz zraka lahko razkrije vzorce, ki kažejo na pomanjkanje vode ali napade škodljivcev ali bolezni, ki niso vidni s tal. Na primer sušenje rastlin na sredini njive. Opremljeni so lahko s kamero, ki poleg v vidni svetlobi snema tudi v infrardečih valovnih dolžinah. S kombiniranjem fotografij, posnetih v obeh področjih svetlobnega spektra, lahko ugotavljamo razlike med zdravimi in bolnimi rastlinami, ki niso vidne s prostim očesom. So pa infrardeče kamere neprimerno dražje od običajnih. Kmetovalec lahko z lastnim dronom posevke nadzira redno, vsak teden ali celo večkrat na dan. S kombinacijo fotografij, posnetih v različnih časih, pridobi animacijo, ki kaže na spremembe v posevkih, težavne dele njiv ali možnosti za izboljšave. Kmetovalec, opremljen z vsemi temi podatki, lahko optimalnejše namaka posevke, če seveda namakalni sistem ima, uporablja manj gnojila in strupov, kar ni le cenejše, temveč tudi dobro vpliva na kakovost pridelane hrane.
Slovenija ni Amerika, kjer kmetovalci sami kupujejo in upravljajo drone, kjer se o uporabi dronov v kmetijstvu resno pogovarjajo in kjer ti postajajo kmetijsko orodje. Naše njive so manjše, bolj razdrobljene, a to še ne pomeni, da slovenskemu kmetu fotografije iz zraka ne bi prišle prav. Potrebujejo nekoga, ki bi jim to storitev za primerno ceno ponudil, ali pa bi se več sosednjih kmetij, ki resno kmetujejo, dogovorilo, da kupijo enega in ga skupaj uporabljajo. Ne gre pa le za golo fotografiranje. Uporabna storitev je tudi analiza fotografij, ki ponuja enostavno razlago, kakšni so najdeni problemi in kako jih lahko kmet odpravi.
Dron, opremljen z infrardečo kamero, pa ima še en ekološki namen. Z njim bi lahko hitro in enostavno posneli celo sosesko hiš in iskali mesta, kjer iz njih uhaja največ energije. S tal je celotno stavbo težje posneti, dron pa to naredi hitro, predvsem pa posname tudi mesta, ki s tal niso vidna.
Moj mikro, julij avgust 2014 | Jan Kosmač
