Krmiljenje aparata s SMS-sporočilom, v katerem povemo, kaj pravzaprav hočemo, je z malce truda mogoče že zdaj. V omejenem obsegu, saj aparati niso pametni. Uporabimo električno vtičnico ali v napravo vgradimo stikalo z vgrajenim GSM-vmesnikom (modemom). Pravzaprav smo se priključili na električni kabel, prek katerega naprava dobi tok, oziroma drugače povedano, lahko jo od daleč ugasnemo ali prižgemo. Človeku pa takšno krmiljenje ni blizu. V SMS-sporočilo zapišemo ukaz, neko kodo, ki jo vtičnica razume, ta pa nam vrne bolj ali manj razumljiv zapis svojega statusa. Je prižgana, ni prižgana, temperaturo v prostoru, ali ima tipalo temperature in tako naprej. Ne moremo pa tako pridobiti statusa aparata, ki ga krmilimo. Za kaj več bi morala biti avtomatika, ki razume sporočila ali ukaze z interneta, vgrajena v aparate.
Tu pa nastopi še eno dejstvo, ki vse bolj stopa v ospredje. Da je oddaljeno krmiljenje vseh aparatov v domu mogoče, enostavno in enovito, da vse krmilimo na en način, bomo verjetno prisiljeni v prihodnosti vse kupiti pri enem izdelovalcu. Dobro zanj, malce manj za nas, saj bomo postali odvisni od enega dobavitelja. Tako vsaj razumemo tehnologijo »domačega pomenkovanja« (HomeChat), ki jo je pokazal korejski LG. Mimogrede, njihov seulski sosed in največji konkurent razmišlja zelo podobno.
Stroji, mišljeni so računalniki, so vse bolj sposobni razumeti naravni jezik. Napredek na področju NLP (Natural Language Processing) je kriv, da je LG naredil storitev, s katero njegove naprave krmilimo tako, da mu pošljemo sporočilo, v katerem mu v nam razumljivem jeziku ukažemo, kaj od njega želimo. Na primer: naprave so doma med seboj povezane, pošljemo jim sporočilo: »Sem na dopustu.« Odgovorijo nam z vprašanjem: »Ali naj preidemo v počitniški način?« Ko odgovorimo z da, se to tudi zgodi. Hladilnik se prestavi v način varčevanja z energijo, robotski sesalec ve, da mu ni treba sesati vsak dan, temveč le enkrat na teden, pralni stroj, v katerega smo že zložili perilo, pa se bo zagnal nekaj časa pred predvideno vrnitvijo. Ker nam aparati odgovorijo, vemo, da so nas razumeli. Nam pa je enostavneje uporabljati jezik kot poznati vse morebitne ukaze za dosego želenega.
Poleg same komunikacije tehnologija omogoča še veliko več. Je težko in drago v hladilnik vgraditi kamero, ko ta že ima pamet in je priključena v domače omrežje? Ne bo nam treba odpreti hladilnika, imeti odprta vrata, ko se odločamo, kaj bomo jedli, vsebino si bomo lahko ogledali na zaslonu pametnega telefona. Ko bodo živila opremljena z oznakami RFID (spet nekaj, na kar bomo pri nas še čakali), nas bo hladilnik opozarjal, kaj moramo kupiti, sistem pa predlagal, kaj lahko skuhamo, glede na to, kaj imamo. Samo ena težava je. O teh idejah smo pisali že pred desetimi leti, pa se do danes ni kaj dosti spremenilo.
Storitev je zanimiva, vendar je en velik če. Trenutno namreč razume angleščino in korejščino. Na to, kako bo s podporo manjših jezikov, med katerimi je tudi slovenščina, vam ne zna odgovoriti nihče. Tudi če (ali ko) bodo omenjeni aparati prišli v Slovenijo, se bomo z njimi pogovarjali v tujem, namesto v svojem jeziku. A se o tem sploh ne splača razpravljati. Tudi moj novi avtomobil še vedno ne podpira mojega jezika, obvešča me v izbranem tujem. Kako, da na to še nihče v Sloveniji ni opozoril?
Moj mikro, marec - april 2014 | Jan Kosmač
