Dinamični razpon poznamo iz sveta fotografije. Fotografije z visokim dinamičnim razponom (HDR) smo včasih delali s kombiniranjem več fotografij istega motiva z različnimi osvetlitvami, danes je ta funkcija vgrajena v fotoaparate in pametne telefone. Cilj fotografije HDR je fotografija, polna podrobnosti, ne glede na to, ali so nekateri deli motiva osvetljeni, drugi pa temačnejši.
Kaj sploh je video ali fotografija HDR? Predstavljajmo si, da ob sončnem dnevu stojimo na travniku pred gozdom in gledamo vanj. Kaj vidimo? Realno sliko tistega, kar je pred nami. Pogledamo proti s soncem obsijani travi in vidimo vsako travno bilko. Obrnemo pogled proti gozdu, na katerega sonce neposredno ne sije, a vseeno vidimo podrobnosti dreves. Zdaj prizor fotografiramo. Podrobnosti na fotografiji so odvisne od osvetlitve. Krajša je osvetlitev, lepše so podrobnosti na osvetljenih delih motiva, vendar teh ni na temnejših (gozd). Podaljšamo osvetlitev. Vidne so podrobnosti na temnejših delih motiva, svetlejši pa so preosvetljeni in nič kaj lepi. S triki dosežemo, da so podrobnosti vidne po vsej fotografiji. Ker pa naprave za prikaz, tiskalniki, monitorji in televizorji, nimajo zadostnega dinamičnega razpona, je fotografija prilagojena z različnimi tehnikami (tinyurl.com/ntp7t5g). Videti je spektakularna, a pogosto nerealno.
Posneti fotografijo ali video HDR ni nikakršna težava, njun prikaz na zaslonu pa je. Ključna je svetilnost zaslona. Pri večini televizorjev je ta okoli 400 kandel na kvadratni meter (cd/m2), pri boljših je lani skočila na okoli 750. Televizorji, ki jih lahko označimo kot HDR-televizorje, pa potrebujejo svetilnost 1000 kandel. Za primerjavo omenimo, da ima opoldanska sončna svetloba svetilnost 1,6 × 109 cd/m2. Vskoči tehnologija svetlobnega izvora s kvantnimi točkami, katere prednost, poleg večjega števila prikazanih barv, je tudi povečanje svetilnosti zaslona. Druga pomembna lastnost televizorja, ko govorimo o prikazu videa HDR, je kontrastno razmerje. Ne dinamično, s katerim nas prepričujejo trgovci, temveč realno. Kontrastno razmerje je povezano s svetilnostjo, saj pomeni razmerje med najbolj temno in najbolj svetlo točko, ki ju zaslon lahko prikaže, ni pa vse odvisno od nje. Težava zaslona LCD je pronicanje svetlobe skozi sendvič strukturo, zato težko prikaže perfektno črno točko. Razlog, zakaj smo pred sedmimi leti zapisali, da je za televizorje HRD primerna le zaslonska tehnologija OLED. V vmesnem času je prišlo do napredka tudi na tem področju oziroma bolje rečeno do tehnologije lokalne zatemnitve (tinyurl.com/kkyerkx). Drugače povedano, televizorji z zaslonsko tehnologijo LCD so lahko tudi televizorji HDR. In ravno temu smo priča. Izdelovalci so kot o naslednji veliki stvari za ločljivostjo UHD začeli govoriti o sliki z visokim dinamičnim razponom.
Večja svetilnost zaslona pomeni, da je svetlobna komponenta videa zapisana z več biti, kar pomeni dodatno povečanja minimalne hitrosti prenosa. Pričakovanja so, da za dvajset odstotkov. Če video ločljivosti UHD zahteva vsaj 15 Mb/s, se hitrost z dodatkom HDR-ja dvigne na 18 Mb/s. Nobenih ovir ni, da bi televizorji HDR bili ločljivosti HD, kar bi pomenilo nižjo ceno, vendar je to malo verjetno. Pričakovano je, da bodo HDR-televizorji ločljivosti UHD.
Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja
