Čeprav danes predstavniki Evropske unije govorijo, da »smo« se gradnje lastnega satelitskega navigacijskega sistema lotili zaradi spodbujanja novosti in novih »kakovostnih« delovnih mest, je resnica drugačna. Navigacijski sistemi, poleg omenjenih še kitajski Compass, imajo vojaško poreklo, nadzira jih oziroma jih je nadzirala vojska, v primeru vojaških sporov jih ta lahko tudi izklopi ali pa moti civilno uporabo. Ameriški GPS je pri tem izjema, saj so Američani ob prelomu tisočletja izklopili funkcijo namernega motenja določanja položaja SA (SelectiveAvailability), obljubili, da je nikoli več ne bodo vklopili, sateliti, izstreljeni po letu 2009, pa naj te funkcije ne bi več podpirali, zato bo počasi izginila iz sistema GPS. Je pa še vedno tam in kljub načelnosti jo Američani lahko ponovno vklopijo. To je bil tudi glavni razlog, da se je Evropa odločila za civilni sistem. Poleg želje po vojaški in ekonomski neodvisnosti, ki ju bo omogočil lastni sistem, seveda. Ni odveč pripomniti niti to, da je bila vrednost trga satelitske navigacije leta 2010 ocenjena na 133 milijard dolarjev, v naslednjih nekaj letih pa se bo najmanj podvojila.

Civilni gradnji pa ni postlano z rožicam tako kot vojaški, ki ima običajno (skoraj) neomejena sredstva. Pomanjkanje denarja je povzročilo stalne zamude, tako da sistem Galileo letos še ni aktiven, čeprav bi po prvih napovedih moral biti. V orbiti sta dva satelita, še dva bodo izstrelili septembra, povsem bo sistem operativen šele leta 2019, ko bo delovalo 27 satelitov, še trije bodo v stanju pripravljenosti v orbiti in dva na zemlji, pripravljena na izstrelitev.

Satelitsko cestninjenje zagotovo bo

Veliko ljudi misli, da v Evropi satelitsko cestninjenje ni potrebno, da bo to le podražilo vožnjo z avtomobilom in da naj, vsaj kar zadeva Slovenijo, še naprej ostane vinjetni sistem. Zagovarjanje te teze gre do skrajnosti, da je vožnja z lastnim avtomobilom socialna kategorija, kjer naj bi, podobno kot pri zdravstvu, veljalo pravilo vzajemne solidarnosti. Vsi plačujemo enako, ne glede na to, koliko storitev uporabimo. Ali je vožnja res socialna kategorija, bi lahko razpravljali na dolgo in široko, a verjetno nikoli ne bi prišli do enopomenskega odgovora. Argument, da bomo v uglednem času kljub vsemu imeli satelitski sistemi cestninjenja, je nadaljevanje gradnje sistema Galileo. Čudna poslovna politika bi bila konkurirati sistemu GPS, s katerim bo sistem Galileo celo združljiv, in ga financirati na enak način, kot se financira ta. Uporabniki satelitske navigacije ne plačujemo neposredno, plačujemo jo posredno pri nakupu naprave s satelitskim sprejemnikom, saj mora proizvajalec zanjo plačati licenčnino. Proizvajalci, ki so zadovoljni z delovanjem sistema GPS, Galileo pa jim ne bo prinesel nečesa resnično novega in skoraj nič takega, česar jim ne nudi že GPS, verjetno ne bodo pripravljeni plačevati še enkrat. Za snovalce Galilea je zato edino »upanje« satelitski sistem cestninjenja oziroma nekaj sto milijonov vozil v Evropi, ki bodo prej ali slej morala biti opremljena z ustrezno napravo. Ker pa bo ta zagotovo morala podpirati tudi ali izključno sistem Galileo, je v tej vreči iz naslova plačevanja licenčnin veliko milijard evrov. Dovolj, da se bo povrnila naložba, trenutno ocenjena na več kot petnajst milijard evrov.

Kot sistem GPS bo tudi Galileo za uporabnike brezplačen, poslovni uporabniki, ki bodo potrebovali še večjo natančnost, pa bodo storitev plačevali. Pri tem se misli predvsem na vzdrževalce električnih omrežij, logističnih podjetij, ladjarske prevoznike in še kakšno industrijsko vejo, ki že danes ne more brez satelitske navigacije. Osnovna, torej brezplačna storitev, bo zagotavljala natančnost določanja položaja na en meter, sistem Galileo pa bo hkrati tudi bolj natančen od sistema GPS pri določanju položaja na višjih nadmorskih višinah. Imel bo funkcijo, ki je sistem GPS nima – iskanje in reševanje (funkcija SAR). Sateliti bodo opremljeni z oddajnikom (transponderjem), ki bo posredoval signal (klic v sili), prejet od uporabnikove naprave na reševalno postajo, in povratni signal uporabniku, da je bil klic v sili sprejet in da je pomoč na poti.

Gneča na nebu

Okoli zemlje kroži 197 navigacijskih satelitov, ki niso bili izstreljeni izključno zato, da bi se lahko uporabniki lažje usmerjali v prostoru. Prvi navigacijski satelit je bil izstreljen v času hladne vojne, ko se je tekmovanje med Ameriko in Sovjetsko zvezo preselilo v vesolje. Po propadu komunizma in kolapsu Sovjetske zveze je v težave zašel tudi njihov sistem satelitske navigacije GLONASS. Ameriški sistem GPS je dosegel vojaški in ekonomski monopol, ki načeloma še vedno traja, a se izteka. Rusi so prenovili svoj sistem, ki spet deluje, hkrati pa ga za določanje položaja uporabnikov vzporedno s sistemom GPS podpira vse več mobilnih naprav. Poleg zadnjega iPhona ga podpirajo tudi Samsungov Galaxy S III in nekateri Sonyjevi telefoni iz družine Xperia. Razlog ni v tem, da bi proizvajalci želeli imeti podprt še en sistem, temveč v dodatnemu davku za vse naprave na ruskem trgu, ki podpira le sistem GPS. Višina uvoznega davka je petindvajset odstotkov.

Kitajska, ki je nekaj časa finančno sodelovala z Evropo pri gradnji sistema Galileo, se je na koncu odločila za gradnjo svojega sistema Compass, katerega razvoj je že prehitel Galilea. A kitajski sistem še ni globalen, saj pokriva le področje Azije. To je dodatno zapletlo gradnjo evropskega sistema, saj želita Evropa in Kitajska uporabljati iste frekvence, po mednarodnih sporazumih pa te pripadejo tistemu, ki jih začne uporabljati prvi. Glede na zamude pri gradnji Galilea to, kot kaže, ne bo Evropa.

Moj mikro, Junij 2012 | Marjan Kodelja |