»Trik«, če ga lahko tako imenujemo, je »vgradnja« programske dostopne točke (soft AP) v vsako napravo, ki želi podpirati ta standard. Točka vsebuje različico sistema zaščitene nastavitve s priklopom, ki temelji na vnosu kode PIN ali pritiska »tipke«. Ko naprava, ki podpira ta standard, vstopi v domet gostitelja (Wi-Fi Direct Host), uporabi obstoječi protokol »ad-hoc« za iskanje naprav v bližini, potrebne podatke za povezavo pa zagotovi sistem zaščitene nastavitve (Protected Setup). Povezava in nastavitve, ki so potrebne, da se dve napravi med seboj povežeta prek tehnologije wi-fi, so preproste, zato je že slišati, naj bi Wi-Fi Direct postopoma izrinil tehnologijo bluetooth na nekaterih področjih.
Programska točka (Soft AP) je lahko preprosta ali zahtevna, odvisno od tega, čemu je namenjena. Digitalni foto okvir, katerega naloga je le prikaz fotografij, ki jih dobi od fotoaparata, ima vgrajeno preprosto točko, pametni telefon, prek katerega bi radi, da bi druge naprave dostopale v internet, pa bolj dodelano, ki ima vgrajeno tudi to možnost. Sprejeti standard tudi omogoča varovanje prenosa podatkov, tako da vključuje varnostni mehanizem WPA2.

V praksi naj bi to delovalo, približno tako: uporabnikova naprava, ki podpira standard Wi-Fi Direct, sporoči vsem napravam v dosegu, da je na voljo za povezavo. Uporabnik bo hkrati tudi videl dosegljive naprave in jih po potrebi prosil za povezavo oziroma bo od drugega uporabnika dobil zahtevo za povezavo. Pregledovanje (skeniranje) okolice in iskanje naprav, ki so na voljo, sta podobni funkciji pregledovanja, ki je vgrajena v brezžične dostopne točke in usmerjevalnike. Med postopkom iskanja naprav steče tudi neobvezno pregledovanje njihovih funkcionalnosti, ki so na voljo. Pri večini naprav bo za vzpostavitev povezave dovolj pritisk gumba »poveži« oziroma dajanje v povezavo v oknu, ki se bo prikazalo na zaslonu, kot pa smo omenili, je možna tudi dodatna zaščita s kodo PIN. Ko uporabnik to stori, steče zaščitena povezava med napravami, ne da bi bilo uporabniku treba še kaj storiti. Dve med seboj povezani napravi oblikujeta tako imenovano neposredno skupino (Direct Group), povezave pa so možne v načinu ena z eno ali ena z več napravami, in ni nujno, da vse med njimi podpirajo ta standard. Naprava, ki ga podpira, se lahko poveže z napravami, ki ga ne. Pri povezavi ene z več napravami, ena izmed njih deluje kot vratar, ki dovoli priklop drugih ali pa tudi ne, V skupino lahko vstopijo samo naprave, ki jim to dovoli »vratar«. Ta ima vlogo, ki jo ima v brezžičnem omrežju brezžična dostopna točka, in skupini zagotavlja nekatere njene osnovne funkcije.

KJE SO NAPRAVE?

Po zadnjih podatkih organizacije Wi-Fi Alliance, ki skrbi za certificiranje naprav, se lahko 230 naprav pohvali s standardom Wi-FI Direct. Od prve napovedi standarda je že 18 mesecev, zato nas čudi, da je na trgu komaj kakšna naprava oziroma jih absolutno premalo, da bi se lahko ta standard začel uveljavljati tudi med uporabniki. Vzrok je lahko v ta, da proizvajalci za svoje naprave zahtevajo certifikate, vendar teh še niso »spustili« na trg. Več skrbi povzročajo poročila o tem, da naprave ponujajo različne tipe povezljivosti, kar ni v skladu s zahtevo po univerzalnosti in neodvisnosti od proizvajalca.

Še najbolj pa skrbi to, da se o standardu veliko govori, vendar nihče ne zna jasno povedati, kaj bodo od njega imeli uporabniki. Kje so njegove prave praktične vrednosti? Najpreprostejši scenarij uporabe je brezžično tiskanje, vendar je na trgu le en primeren tiskalnik, HP LaserJetPro 100, ki pa mu bo treba nadgraditi programsko opremo (firmware), ko bo ta na voljo, da bo tudi dejansko podpiral to možnost. Morda največja prednost za uporabnike bi bila možnost povezave fotoaparata ali druge mobilne naprave z digitalnimi vsebinami s televizijskim sprejemnikom ali samostojnim monitorjem in predvajanje vsebin na njem, vendar naprav, ki bi to podpirale, na trgu še nismo opazili. Pa ne le na našem, kamor vse pride s (pre)velikim zamikom, tudi na razvitejših ne. Kljub temu pa je moč opaziti veliko pričakovanj glede novega standarda, predvsem iz industrije. A tudi to ni jamstvo za uspeh. Pred leti smo podobno pisali o standardu brezžičnega vmesnika USB (WUSB), ki mu je večina »poznavalcev« računalniške industrije napovedovala bleščečo prihodnost. In kje je danes?