Zvok je po naravi analogen. Ko ga pretvorimo v digitalno obliko, se nekaj informacij, ki jih nosi analogni zapis, izgubi. Koliko, je odvisno od kakovosti pretvorbe. Razliko med analognim (zveznim) in digitalnim signalom ponazori razlika med klančino in stopnicami. V vsaki točki je razlika med tlemi in klančino različna, pri stopnicah pa je razlika enaka na širini ene stopnice, nato pa se takoj dvigne za višino naslednje stopnice. Ker je glasba zvočno valovanje, imamo pri analognem zapisu zapisane vse informacije, pri digitalnem pa, podobno kot pri stopnicah, nekaterih ni. Oziroma se izgubijo, ko analogni zapis glasbe pretvorijo v digitalnega. Kako to počnejo? Pri kakovosti zapisa, ki smo ga vajeni na CD-jih, je glasba vzorčena 44.000-krat na sekundo (44.100 kHz). Pri analogiji s stopnicami to pomeni tole: glasba je valovanje. Valove izmerijo vsako 44-tisočinko sekunde in dobijo vrednost v tistem trenutku ter jo zapišejo s številko. Številka opiše vrednost stolpiča, zapisana pa je s 16 biti. Od tu oznaka 16/44. Predstavljajte si, da lep zaobljen zvezni analogni val postane nazobčan, zapis vrednosti s 16 biti pa še dodatno izniči informacije, ki jih ima analogni signal, saj ima omejitev, kako natančno lahko zapiše izmerjeno število. Kakovost glasbe se dvakrat zmanjša. Najprej pri vzorčenju, nato pa še pri zapisu. Ko je v enačbo stopil splet, se je izkazalo, da so datoteke s skladbami, presnete s CD-jev, prevelike. Izumili so format zapisa podatkov mp3, ki datoteko še konkretno stisne. Datoteke so postale majhne, vendar se je kakovost zapisane glasbe še znižala.
Format mp3 in majhne datoteke s skladbami so spodbudile vzpon glasbenih predvajalnikov, te pa izpodrivajo pametni telefoni. Čeprav so še drugi formati zapisa, ki manj ali skoraj nič ne vplivajo na kakovost zapisane glasbe, je mp3 postal standard. Večina se nas je tudi sprijaznila s slabšo kakovostjo zvoka oziroma te sploh ne opazimo več. Delno tudi zato ne, ker je še en dejavnik, to pot v napravah, ki vpliva na kakovost zvoka. Vsaka naprava ima v sebi pretvornik, ki digitalno zapisano glasbo pretvori nazaj v analogno, ojačevalnik in zvočnike (ali slušalke). Vsak od teh elementov lahko vpliva na kakovost zvoka. Ker pa smo glasbo že v osnovi s pretvarjanjem v digitalno obliko in nato še v format mp3 naredili manj kakovostno, so lahko ti elementi manj kakovostni in cenejši. Za kakovostnejše in dražje ni potrebe, saj ti ne bi mogli predvajati boljšega zvoka, če zapis skladbe potrebnih informacij ne vsebuje. V resnici je ravno nasprotno. Kakovostni pretvornik, ojačevalec in zvočniki poudarijo »izgube« v zapisu glasbe, napake »slišimo« in v resnici ti predvajajo glasbo slabše kot cenejši. Krog je sklenjen. Vsi smo srečni.
Razen avdiofilov, ki že dlje časa opozarjajo na to težavo. Niso proti digitalnemu zapisu, trdijo pa, da mora biti vzorčenje višje, meritev pa zapisana z daljšo besedo. Pri novih standardih gre za kombinacije vzorčenja 96 ali 192 kHz in besed dolžine 16 ali 24 bitov. Najbolje je 24/192 in predvsem 24/96, saj so razlike med vzorčenjem 96 oziroma 192 v resnice minimalne. Prav tako moramo uporabiti primeren format zapisa, takega, ki poskrbi, da datoteka s skladbo ni prevelika, a ne poslabša kakovosti skladbe. Med formati omenimo flac, aiff ali alac. S tem smo prišli do tako imenovanega HD-zvoka, zvoka visoke ločljivosti ali po domače bolj kakovostnega zvoka.
Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Marjan Kodelja
