OLED: NOVEJŠI IN DRAŽJI!
S tem pa še nismo končali z zasloni, ki se ponašajo s predpono »super«, saj te najdemo tudi na področju zaslonov OLED (Organic Light Emitting Diode). Ti zasloni ne potrebujejo dodatnega svetila, saj vsaka pika seva svetlobo oziroma je pika majhna dioda LED, izdelana iz organskih spojin, sveti pa glede na električni tok, ki je nanjo pripeljan. Plast z diodami je stisnjena med dve plasti elektrod, vsaj ena pa je prosojna. Bistvena prednost teh zaslonov je možnost prikaza globoke črne barve (s tem pa višji kontrast), nekaj, česar ne more prikazati noben zaslon LCD, zasloni pa so tudi lažji in tanjši. Imajo pa tudi veliko slabost. Že pri zaslonih LCD je problem videti, kaj je na zaslonu pri močni dnevni svetlobi, ta problem pa je pri zaslonih OLED zaradi manjše svetilnosti še toliko izrazitejši. Težave so lahko že na prostem v slabi senci, kar je očitno vsakemu uporabniki telefonov s tem zaslonom. HTC je ta razlog navedel kot enega izmed mnogih pri zamenjavi zaslona! Poleg tega so problemi še s krajšo življenjsko dobo, z občutljivostjo na zunanje vplive (vlaga) in s slabšim prikazom modre barve (modra dioda) s tem pa slabšim ravnotežjem med barvami. Poraba energije je hkrati slabost in prednost. Kajti? Poraba je nižja pri prikazu običajnih slik, a za trikrat višja pri prikazu belega ozadja (na primer besedilo na belem listu papirja).
Obstajata dve glavni družini zaslonov OLED, ena temelji na malih molekulah, druga pa na uporabi polimerov. V obeh primerih pa gre za organske polprevodniki, katerih električno prevodnost lahko spreminjano od izolatorja do prevodnika. V stanju delovanja teče električni tok (električno tok pa je dejansko tok elektronov) skozi »napravo« od katode do anode, pri tem pa elektroni prehajajo iz prevodne plasti v izžarevalno plast. Katoda tej plasti »da« elektrone. Anoda pa vzame elektrone in prevodne plasti, zaradi česar nastajajo v njej nekaj, kar smo pri fiziki imenovali vrzeli, ki jih je treba zapolniti. Ker se vrzeli premikajo hitreje kot elektroni, te skočijo v plast, kjer so elektroni, in elektron zapolni vzel (elektron pade v električni nivo atoma, ki mu elektron manjka). Pri tem se višek energije elektrona, ki jo je ta imel, ko se je prosto gibal, sprosti kot foton (svetloba). Barva svetlobe je odvisna od tipa organskih molekul v izžarevalni plast, v barvnem zaslonu so vsaj tri (RGB), svetilnost pike pa je odvisna od »količine« električnega toka.
AMOLED (Samsung)
Za nas so zanimivi le aktivni zasloni AMOLED (Active-matrix OLED), obstajajo pa tudi tako imenovani pasivni zasloni OLED, ki pa imajo daljše odzivne čase in niso primerni za prikaz slik, še manj pa videa. Aktivni zaslon OLED vsebuje matriko pik, ki svetijo, kadar skozi njih teče električni tok. Tega nadzira tanka tranzistorska plast – film (TFT – v bistvu elektronika, ki določa, ali pika sveti ali ne). Ta deluje kot niz stikal za nadzor nad tokom skozi vsako posamezno piko. Tipično eno piko nadzirata dva tranzistorja. Prvi deluje kot stikalo in prepušča (start) ali zaustavi (stop) tok, drugi pa zagotavlja potreben konstantni nivo.
Super AMOLED (Samsung)
Super AMOLED je naslednja stopnja v razvoju te tehnologije, kjer vodi Samsung, zato ne čudi, da je bil telefon Galaxy S prvi, ki je imel ta zaslon. Bistvena razlika je v tem, da je plast, ki omogoča zaznavo dotikov, integrirana v sam zaslon. Pri večini drugih zaslonov gre za tako imenovano sendvič konstrukcijo. Spodaj je zaslon, nad njim pa prosojna plošča, ki zazna dotik na podlagi kapacitivnosti. Res je, da je zaradi tega Super AMOLED zaslon tanjši (»tipalo« dotika je debelo le 0,001 mm), a tudi dražji pri odpovedi zaslona, saj je v tem primeru treba zamenjati vse, ne le na dotik občutljive plasti, kar je v dostikrat mogoče pri ločenih »napravah«. Hkrati ali zaradi tega se ti zasloni tudi bolje obnesejo v okolju z več neposredne svetlobe v primerjavi z zasloni AMOLED (20-odstotna višja svetilnost in 80 odstotkov manj odseva), imajo daljšo življenjsko dobo, so odzivnejši na zaznavo dotika ter porabijo za 20 odstotkov manj energije.
Omenili smo štiri različne zaslone, ki jih srečamo kot del pametnih telefonov, tistih iz najvišje kategorije, torej najdražjih. Splet je poln primerjav, kjer so avtorji postavili enega poleg drugega pametna telefona z različnima zaslonoma in kazali, kje je kateri boljši ali slabši. Dejansko pa večina uporabnikov teh razlik ne bo opazila, oziroma je tisto, kar imajo, dovolj zmogljivo. Kaj tudi ne bi bilo, ko gre za zaslone, ki so vsi zadnja stopnja razvoja, vsak svoje tehnologije. Po drugi strani pa je večina telefonov nizkega ali srednjega cenovnega razreda (kjer najdemo tudi pametne modele) opremljena z zaslonom, ki je v tehnični specifikacijo označen kot zaslon TFT. To so zasloni TN+film, ki so v svetu najbolj razširjeni in prinašajo najboljše razmerje med ceno in zmogljivostjo.
Bolj zaradi radovednosti smo ob bok postavili dva pametna telefona. HTC Desire z zaslonom AMOLED in HTC WildFire z zaslon TFT. Na prvi pogled med prikazoma iste fotografije ni večjih razlik, z upoštevanjem tudi razlik v ločljivosti (in velikosti) zaslonov. Šele čele pogledate podrobneje, boste opazili, da oba zaslona slike le nista prikazala enako. Je pa vprašanje, ali te majhne razlike odtehtajo nakup dražjega telefona, še posebej zato, ker telefoni niso naprave, kjer bi se zelo razburjali, če slika ne bi bila absolutna. Niso televizorji, kjer sta kakovost slike in širok vidni kot odločilnega pomena.
Torej lahko sklenemo: fino je imeti najnovejšo tehnologijo, vendar se tudi nekoliko starejša čisto dobro odnese. Ker pa je trg konkurenčen, lahko rečemo še to. Besedna zveza »Super LCD« ali »retina zaslon« je kupcem zanimivejša kot na primer »izdelano v tehnologiji S-PVA oziroma IPS. Imena tehnologij imajo zato bolj ali manj marketinško nalogo. Če ima pripono »super«, še toliko bolje!
Moj mikro, oktober 2010 | Jan Kosmač |
