Steam od uporabnika zahteva, da na svoj računalnik namesti program, ki je vstopna točka za spletno trgovino z igrami. Kupljena igra je vezana na njegov uporabniški račun, ni prenosljiva, ko si jo uporabnik namesti, se prijavi v omrežje, ki nato spremlja njeno uporabo. Poleg tega Steam skrbi za dodatke in popravke, nudi načine za komunikacijo med igralci ter povezavo do strežnikov, na katerih gostujejo večigralske igre in storitve računalništva v oblaku.
Platforma Steam je z nami že nekaj let, igralci računalniških iger jo že dobro poznajo, saj lahko le prek nje pridejo do nekaterih iger. Novost pa je konec lanskega leta predstavljeni operacijski sistem SteamOS. Temelji na Linuxu (Debian), razvit pa je z namenom, da bi ga izdelovalci namestili na svoje naprave, ki imajo sicer različne zmogljivosti in oblike, vendarle so vse znane pod oznako Steam Machine (po slovensko parni stroj). Tudi v tem primeru gre za podobno filozofijo, vendar s to razliko, da naj bi z njimi igrali igre na velikem zaslonu televizorja. Pravzaprav enako, kot to počnemo z igralnimi konzolami. Operacijski sistem ima enake zmogljivosti in omejitve, kot smo jih vajeni na platformi Steam. Vse se vrti okoli cilja, prenesti uporabniško izkušnjo igranja iger na računalniku v dnevno sobo.
»Parni stroj« naj bi bil majhen kos strojne opreme, naprava, ki bi jo namestili pod televizor in ki bi omogočila igranje na tisoče iger. Govorilo se je celo o univerzalni poenoteni napravi, ki bo poenostavila zapleteno okolje osebnih računalnikov in tako k igranju pritegnila širši krog uporabnikov. Zdaj ko je na voljo prvih nekaj naprav (več kot deset), se je izkazalo, da so pogledi izdelovalcev drugačni. Naprave se med seboj razlikujejo kot noč in dan. Ene so velike, druge majhne, bolj ali manj zmogljive, z različnimi cenami, največja težava pa je sistem Linux. Vseeno, če je to SteamOS. Na seznamu iger, ki so na voljo na platformi Steam, jih le malo deluje na tem operacijskem sistemu (od nekaj tisoč le nekaj sto), operacijski sistem SteamOS pa ne omogoča toliko kot sistem Windows, za katerega je pisana večina iger. Omejitev, ki preprečuje, da bi se še več izdelovalcev naprav odločilo za tvegano pot izdelave »parnih strojev«. Če pa že, potem razmišljajo o napravi, na kateri lahko delujeta oba sistema, o popolnem igričarskem računalniku s ceno skoraj dva dolarska tisočaka. V primerjavi z nekaj stotaki, kolikor staneta v uvodu omenjeni igralni konzoli, je to veliko, hkrati pa take naprave prav nič ne poenostavijo igralne izkušnje.
Zato je vprašanje, za koga so te naprave, na mestu. Za priložnostne igralce, ki iščejo »priključi in uporabljaj« zasnovo naprav, so naprave, ki so ta trenutek na trgu, prezapletene. Za zahtevne igralce pa nudijo premalo (zlasti v primerjavi z njihovimi cenami), torej se jim bolj izplača, da si sami zgradijo svoj ultimativni računalnik. Vse to se (bo) lahko spremenilo, če bo podjetje Valve, ki je v ozadju vsega, dodelalo operacijski sistem in bo ta postal zmogljivejši, izdelovalci naprav pa bodo ponudili naprave, ki bodo manjše, manj zapletene, predvsem pa glede na ceno zmogljivejše. Obstoječe, ki so cenejše od igralnih konzol, so v primerjavi z njimi tudi manj zmogljive. Ima pa zadeva potencial, saj je Valve hkrati razvijalec igre in lastnik distribucijske platforme. Začetki pa so vedno težki.
Moj mikro, marec - april 2014 | Marjan Kodelja
