Hitrosti, ki jih zagotavlja usmerjevalnik (dostopovna točka brezžičnega omrežja) »ac«, so občutno višje. To so dosegli z uporabo treh tehnik, vendar moramo hkrati povedati tudi, da so nekaj »teoretične«, drugo pa »praktične« hitrosti, ki so zelo odvisne od stanja v prostoru. Kam napravo postavimo, koliko je oddaljenost od naprave, koliko radijskih motenj je v »zraku« in koliko ovir na poti signalu.
Prva in najbolj očitna sprememba je uporaba kanala širine 80 MHz znotraj radijskega spektra 5 GHz. Standard »n« uporablja pol ožji kanal. Širši kanal je neposredno povezan s hitrejšim prenosom podatkov, kot na primer širša cesta prepušča več vozil, vendar se zato lahko pojavijo težave. Motnje med signali v zraku oziroma interferenca med njimi, ki lahko znižajo hitrosti prenosa podatkov. Za zdaj to (še) ni velika težava, saj je naprav, ki oddajajo v 5-GHz spektru, malo, v nasprotju z napravami v bolj običajnem 2,4-GHz spektru. Radijski signal na tej frekvenci moti že mikrovalovna pečica. V primeru težav z motnjami med signali, te se pojavijo, če je blizu še kakšna naprava, ki oddaja v istem področju, lahko to usmerjevalnik izniči z zmanjšanjem širine kanala. Vendar to pomeni nižjo hitrost prenosa. Omenimo še, da standard »ac« dovoljuje tudi širino kanala 160 MHz.
Ker so postali procesorji zmogljivejši, lahko naprave standarda »ac« uporabijo modulacijo signala 256 QAM. Z izrabo faznega zamika, v katerem je lahko signal, ta hkrati namesto enega prenese več bitov. 64 QAM modulacija signala (standard »n«) predvideva 64 faznih zamikov signala oziroma signal sočasno prenese 6 bitov podatkov, modulacija 256 QAM pa 8. Razlika med številom bitov na prvi pogled ni velika, je pa zato velika razlika v številu stanja, kar pomeni, da so fazni zamiki med posameznimi stanji manjši. Procesor oziroma vsa elektronika mora biti dovolj zmogljiva, da loči med njimi, hkrati pa mora biti v zraku čim manj motenj. Če razmere niso dobre, usmerjevalnik uporabi bolj robustno modulacijo, spet na račun prenosnih hitrosti. Drugače povedano: dlje kot sta »odjemalec« in usmerjevalnik, slabši je signal in manj je možnosti, da usmerjevalnik uporablja najbolj zmogljivo modulacijo.
Sledi še tretja tehnika, ki usmerjevalniku omogoča, da usmeri radijski signal na točko, kjer je naprava. Zaradi tega je signal močnejši in posledično zaradi vsega povedanega poteka prenos podatkov hitreje. Tehnika ima malo učinka na krajših razdaljah, kjer je moč signala že tako ali tako velika. Do izraza pride na srednjih razdaljah, saj pravzaprav »okrepi« signal. Ta tehnika ni nova, uporablja jo tudi standard »n«, vendar je pri njem predpisana kot možnost, od izdelovalca pa je odvisno, kako jo izvede. Tudi pri standardu »ac« ni zapovedana, je pa standardizirana, kar pomeni večjo verjetnost, da so naprave različnih izdelovalcev združljive med seboj in v praksi lahko izkoristijo njene prednosti. Usmerjevalnik signal usmeri v neko točko s prilagajanjem signalov na antenah, tako da se poravnajo hrbti valovanja na izbranem mestu, in tako okrepi signal.
Med standardoma »n« in »ac« so še nekatere druge razlike, vendar naj bo dovolj. Že tri glavne izboljšave pa kažejo na dvoje. Še bolj kot pri starejših standardih je pomembno, kje postavimo usmerjevalnik, in ker je kakovost »elektronike« odločilnega pomena, kako kakovostno napravo kupimo. Pozabimo pa na obljubljene hitrosti prenosa podatkov. 450 ali celo 600 Mb/s so teoretične, v laboratorijskih razmerah izmerjene hitrosti, ki nimajo dosti skupnega z realnostjo. Praktične hitrosti so nižje, a vendarle naprave standarda »ac« običajno dosegajo dvakratno hitrost naprav standarda »n«.
Moj mikro, september – oktober 2014 | Jan Kosmač |
