Na človeški ravni je postopek dokaj preprost. Opazujemo fotografijo in takoj nam je jasno, kateri objekti so nam bližji, kateri pa oddaljeni, kateri objekt je pred drugim, kateri za njim in podobno. Hitro si oblikujemo globinsko predstavo slike, in če algoritem za pretvorbo to pozna, je vse drugo preprosto. Stereoskopski algoritem predvideva, da vsako oko vidi le sliko. Leva vidi originalno sliko, za desno pa elektronika oblikuje novo sliko, v kateri so nekateri objekti nekoliko zamaknjeni v vodoravni smeri. Iz originalne slike algoritem določi objekte zanimanja, jih prekopira v drugo sliko in sočasno zamakne. Velikost vodoravnega zamika je odvisna od oddaljenosti objekta od gledalca – pri bližnjih objektih je zamik manjši, pri bolj oddaljenih pa večji. Metoda je preprosta in primerna za slike, na katerih so objekti veliki, med njimi pa so jasne ločnice. Ko pa gre za slike, kjer je veliko malih objektov, kjer so velika področja s slabo teksturo in kjer je so razlike med globinskim položajem objektov majhne, ta metoda odpove.
Zmogljivejše metode predvidevajo oblikovanje vmesne slike, nekakšne globinske karte, ki nosi informacije o globini vsake pike originalne 2D-slike. Ta je predstavljena kot sivinska kopija, svetlejši deli so nam bližji, temnejši pa bolj oddaljeni. Na osnovi informacij, ki jih nosi ta globinska karta, algoritem izdela dodatno sliko z ustrezno zamaknjenimi deli v primerjavi z originalno sliko. Metod oblikovanja globinske karte je več, na primer analiza zamegljenih delov (blur), na osnovi geometrične perspektive … Pri pretvorbi videa ni t za vsak kader vedno izdelati tudi globinske karte, saj so spremembe med njimi majhne in manj pomembne, tako da ena globinska karta zadostuje za pretvorbo več zaporednih kadrov.
Kar je za človeške možgane dokaj preprosto, je lahko za računalniški algoritem problem. Tehnologija podjetja DDD, ki bo vgrajena v Samsungove televizorje, analizira barve, lokacije in lastnosti gibajočih se objektov v vsakem posameznem kadru in uporabi oceno globin za izdelavo dodatnih kadrov. Da algoritem deluje v realnem času, torej med predvajanjem videa na zaslonu, mora biti elektronika ustrezno zmogljiva, hitra! Ti pretvorniki pa že po definiciji ne morejo iz 2D-videa ustvariti enako kakovosten 3D-video, kot bi bil ta, če bi bil že posnet s 3D-kamerami. Zato gre za bolj ali manj dober približek, ki bo svojo funkcijo opravljal do takrat, ko bo na voljo dovolj 3D-vsebin. Torej gre za magnet, ki naj bi prepričal kupce, da kupijo 3D-televizor že zdaj. Nekako tako, kot imamo zdaj televizorje z vgrajenimi HD-pretvorniki, ki obstoječe programe razmerja 4 : 3 in slabše ločljivosti, raztegnejo na celoten zaslon HDTV-ja. Vsem je jasno, da to še ni HDTV, je le njegov slab približek, in da ta funkcionalnost ne bo več potrebna, ko bodo vsi programi oddajali v HD-tehniki.
Moj mikro, Aprila 2010 | Jan Kosmač
