KO SE PRENOSNIK SAM OGLASI

Prenosniki so med tatovi vroče žemljice. Razmeroma lahko jih je ukrasti in hitro spraviti v promet! In ker je tako, je velik tudi interes po storitvah, ki obljubljajo, da če vam bodo računalnik ukradli, ga boste lahko dobili nazaj. V nekaterih primerih vam obljubljajo celo varnost podatkov. Razumljivo je, da ko je govor o komercialnih storitvah, o njih nočejo izdati veliko podatkov, saj bi to vplivalo na sposobnost storitve, da opravlja svoje poslanstvo. A pri vseh tovrstnih rešitvah gre za bolj ali manj podoben način delovanja. V »ščiteni« računalnik se namesti programska oprema, ki pri kraji, kadar koli je mogoče, pošilja podatke. Poslani podatki, med njimi je lahko tudi slika »novega« uporabnika, so taki, da omogočajo določanje fizične lokacije prenosnika (omrežni podatki – IP-naslovi in podobno). Nekateri omogočajo tudi oddaljeni dostop do ukradenega računalnika in izbris vseh tistih podatkov v njem, za katere lastnik želi, da nikoli ne pri prišli v neprave roke. Prav tako v večini primerov ni znano, kako so te storitve občutljive na ponovno namestitev sistema, formatiranje ali celo zamenjavo diska. Takšne posege v prenosni računalnik lahko preživi storitev, ki ima del sebe varno spravljeno v BIOS-u računalnika. Če tat na primer zamenja disk, ta del poskrbi, da se tudi na novega namestijo vsi programi, ki so potrebni za zagotavljanje delovanja storitve.

ADEONA, BOGINJA VARNE VRNITVE

Večina komercialnih storitev za nas ni zanimivih, saj slonijo na tretji osebi (podjetju), ki skrbi za zbiranje podatkov in iskanje ukradenega računalnika, zato niso na voljo v Sloveniji. Je pa toliko zanimivejša na primer prostokodna storitev Adeona (http://adeona.cs.washington.edu/). Njena prednost je tudi v tem, da uporabnik vse naredi sam, brez morebitne ogroženosti svoje zasebnosti, podatki o lokaciji računalnika pa se shranjujejo v strežnikih openDHT (pošilja jih vsake pol ure). Večina podobnih storitev takoj, ko jih namestite, začne pošiljate podatke – torej tudi ko prenosnik še ni ukraden ali izgubljen in je še vedno v vaših rokah. Ponudnik storitve lahko torej vidi vaše početje. Čeprav do zdaj še ni bilo poročil, da bi do take zlorabe prišlo, pa v protiteroristični paranoji nikoli ne vemo, kaj nekdo dela v imenu »patriotskega akta« ali česa podobnega. Adeona pa je drugačna – podatki, ki jih shranjuje, so šifrirani in berljivi zgolj z vašim geslom, ki si ga izmislite v postopku namestitve. Nihče drug ne more do njih in nihče drug iz njih ne more izluščiti informacij! Trenutno gre za beta različico, ki jo je preprosto odstraniti in tudi v bodoče pravijo, da je storitev namenjena zgolj iskanju prenosnikov, ki so jih ukradli običajni tatovi, in ne oni s preobilico računalniškega znanja.

KAJ PA POTEM?

Ponudniku storitev sledenja ukradenega računalnika obljubljajo veliko, od tega, da najdejo naslov tatu, pa do približne ocenitve lokacije prek otokov brezžičnega omrežja in še fotografije tatu povrhu. Realno pa je tisto, kar dejansko dobite, največkrat IP-naslov računalnika in čas, kdaj je bil ta skrit pod tem naslovom. Kaj zdaj? V vsakem primeru morate iti na policijo, prijaviti krajo računalnika in več ko pri tem poveste podatkov, več možnosti imate, da bi računalnik še kdaj videli. Z IP-naslovom si sami ne morete dosti pomagati, policija pa lahko dobi sodni nalog, na njegovi podlagi pa od ponudnika dostopa v internet tudi podatke o naročniku, ki mu je bil v konkretnem času dodeljen problematičen naslov. Od tu naprej gre za klasično policijsko delo.

ŠE O PREVENTIVI

Dodatek nekaterim komercialnim storitvam sledenja je možnost brisanja »pomembnih« podatkov pri kraji. Ne klasičnega brisanja, temveč prepisovanja, kar je edini postopek, ki podatke fizično uniči. Tu vidimo dve pomembni omejitvi. Prva je čas, ko se uničevanje vključi. Ko računalnik ugotovi, da je ukraden (na primer trikratni vnos napačnega gesla) ali na ukaz iz interneta? V obeh primerih je zadeva vprašljiva, saj tisti, ki je prenosnik ukradel zaradi podatkov v njem, to verjetno ve in bo zelo pazil, da brisanja ne bo aktiviral. V internet pa takšnega prenosnika zagotovo ne bo priključil. Lahko pa pride tudi do lažnega alarma in si sami sebi naredimo prav lepo škodo.

Vsakdo, ki ima v prenosniku res pomembne podatke in drugače ne gre in jih na primer ne more imeti kje varno shranjenih v »oblaku«, naj razmisli o njihovem šifriranju. Rešitev, tako brezplačnih kot tudi komercialnih, je več, od programskih, ki »zakodirajo« izbrane datoteke in mape ali kar ves disk, pa do bolj sofisticiranih programsko-strojnih rešitev, kjer je za dešifriranje podatkov potrebna naprava, morda v obliki USB-ključa – če vam tega ukradejo skupaj s prenosnikom, je bilo vse zaman. Šifriranje celotnega diska ima pred šifriranjem datotek oziroma map nekatere prednosti. Šifrirano je popolnoma vse oziroma ostanejo nešifrirani le tisti deli diska, ki so potrebni za normalen zagon sistema (obstaja strojna rešitev, ki šifrira tudi ta del), tudi začasne datoteke in del diska z začasnimi podatki (izmenjevalni prostor), iz katerih lahko tat izlušči zaupne podatke, pa četudi je napadena datoteka zavarovana. Pri tem načinu uporabnik ne izbira, katere datoteke naj sistem zaščiti, zato odpade človeška napaka, ko preprosto pozabi na kakšno datoteko, hkrati pa sistem tudi zahteva identifikacijo uporabnika pred zagonom sistema ,in ne ko je ta že zagnan. Preprosto je tudi uničevanje podatkov, saj je v prvem koraku dovolj, da uničimo šifrirni ključ in podatki nimajo več vrednosti. Vendar tudi v tem primeru predlagajo poznejše fizično uničenje podatkov. Ima pa šifriranje celotnega diska slabost, kajti če tat ukrade računalnik v delujočem stanju, datoteke niso šifrirane, pri šifriranju posameznih datotek, vsake s svojim šifrirnim ključem, pa so.

Storitve sledenja prenosnika so, če zanemarimo potencialno nevarnost ogrožanja zasebnosti, edini proaktivni način povrnitve računalnika, ko je bil ta že enkrat odtujen. Zadnje čase se veliko govori tudi o novejših tehnologijah (na primer Intel ATT – Anti Theft Technology), ki bodo vgrajene »globlje« v drobovje računalnika in bodo zato težje odstranljive ter odpornejše na iznajdljivost tatov. Kakor koli že, osnova delovanja bo še vedno enaka: pogoj, da je ukradeni računalnik priključen v internet, in zbiranje podatkov, ki jih bo ta pošiljal. Možnost brisanja podatkov od daleč in onemogočanje dostopa do podatkov na disku so le dodatki, ki varujejo podatke, ne pripomorejo pa k povrnitvi računalnika. Najbolje, tako glede lastnika kot tudi glede podatkov pa je, da vam računalnika sploh ne ukradejo.