Arhitekturo omrežij GSM in UMTS lahko v grobem razdelimo na dve področji. Eno prevzame prenos telefonskega pogovora, drugo pa prenos paketov podatkov. Arhitektura omrežja LTE je povsem enovita, popolnoma podrejena prenosu podatkov. LTE je v celoti na IP-ju temelječe omrežje. Vendar iz prakse vemo, da lahko telefoniramo tudi s telefoni, ki podpirajo omrežje LTE.
Kompromis pomeni preklapljanje med novim in starim omrežjem, in operaterji, ki tega niso uvedli v svoje omrežje, so ponujali le LTE USB-modeme oziroma ustrezne tablične računalnike, kjer ni potrebe po prenosu govora v klasični mobilni obliki. Ko je naprava priključena v omrežje LTE, nima neposredne povezave s starejšima omrežjema GSM in UMTS. Operater pa prek registra uporabnikov ve, da je uporabnik priključen v omrežje. Če uporabnik dobi klic, omrežje od telefona zahteva, da se izklopi iz omrežja LTE in se priklopi v starejša omrežja. Sočasen priklop v obe omrežji, kar je v teoriji sicer mogoče, ni praktičen, saj bi to preveč obremenilo baterijo, pri operaterju pa zahtevalo preveč »administrativnega« dela. Verjetno to tudi nikoli ne bo rešitev problema. Ko pride do takšnega primera, se morebitno prenašanje podatkov prek LTE-ja takoj ustavi. Ni pomembno, ali uporabnik posluša glasbo, igra spletno igro ali prenaša datoteke. Telefon nato izvede proces »fallback«, ki ga »prestavi« nazaj na starejše omrežje, kjer ima dostop do centrale za prenos govora. Preklop lahko v skrajnem primeru, tudi če funkcija morebiti ni dobro uvedena v omrežje ali pa to slabo počne telefon, traja nekaj sekund. Kar je moteče, a ne toliko, kot je moteče, da je LTE-povezava omejena zaradi klica. Niso se namreč vse mobilne aplikacije sposobne spopasti z nedokončanim prenosom ali ponovno vzpostaviti povezave do strežnika za prenos iger ali igranje iger na točki, kjer so bile prekinjene.
Težave v celoti odpravi »govor prek LTE-ja«, saj je pri tej tehnologiji govor (klic) v resnici prenos podatkov. Nič drugačen, vsaj s perspektive telefona ne, kot prenos drugih podatkov. Telefonu ni treba preklapljati iz omrežja v omrežje, temveč ostaja ves čas priključen na omrežje LTE, ko mu je to dosegljivo. Jedro tehnologije je v tako imenovanem IP večpredstavnem podsistemu (IMS – IP Multimedia Subsystem), ki je v bistvu velik sistem infrastrukturnih strežnikov pri mobilnem operaterju. Sestavlja ga več podsistemom, ki povezujejo različne vrste omrežij v celoto.
VoLTE reši probleme, povezane s prenosom govora, torej tistega, kar še vedno največ ali pa najraje opravljamo prek mobilnih omrežij. Kakovost prenosa govora zaradi tehnologije naj ne bi trpela oziroma naj bi bila na enaki ravni, kot smo je vajeni. Ostaja le vprašanje, kdaj bodo tehnologijo vpeljali slovenski mobilni operaterji. Pri Si.mobilu so nam povedali, da so za zdaj še vedno pri rešitvi, ki uporabnika v primeru klica preusmeri na omrežje 3G. Njihov lastnik, avstrijski telekom (omrežje A1), je tehnologijo VoLTE že preizkusil, zato je njena vpeljava v omrežje stvar potrebe, pa tudi stroška naložbe. Pri Telekomu Slovenije pa so pragmatični. Spremljajo razvoj tehnologije, in ko bo ta zrela, na trgu pa dovolj komercialno dosegljivih naprav, ki jo podpirajo, jo bodo uvedli. Vprašanje pa je, koliko jo sploh potrebujemo. Za mobilne naprave obstajajo aplikacije (Viber ali Whatsapp), ki že danes omogočajo opravljanje klicev in pošiljanje sporočil tudi prek omrežja LTE v obliki paketnega prenosa podatkov.
Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja |
