Cilj specifikacije, bolje rečeno predloga tehnologije, je brezžična izmenjava videa visoke ločljivosti in (ali) prostorskega zvoka med napravami zabavne elektronike na razdaljah do 10 metrov. To zahteva visoko hitrost prenosa podatkov do 4 Gb/s in pa zagotavljanje kakovostnega prenosa brez motenj in s stalno hitrostjo. Trenutno so v praksi že dosegli hitrost 2 Gb/s, kar je dovolj za prenos videa ločljivosti 1080i. Zadeva deluje v frekvenčnem območju okoli 60 GHz s širino kanala nekaj GHz (7 GHz), kar prinaša nove probleme. Telesa, zidovi in vse, kar se znajde na poti signala, tega absorbira. Če na primer iz predvajalnika v televizor pošiljamo video, se kakovost predvajanja močno zmanjša, če stopite med obe napravi. Da se to v praksi ne bi dogajalo, je vgrajena tehnologija pametnih anten, ki imajo vedno na voljo več možnih poti. Tudi take, kjer gre za odboj od stropa, čeprav načeloma uporaba tako visoke frekvence zahteva »vidnost« med obema napravama. Preklop iz ene na drugo smer je izveden v nekaj milisekundah in naj ne bi vplival na kakovost povezave.

AplikacijaHitrost prenosaŽelena latenca
nestisnjena slika in zvok 1080p3 Gb/s2 ms
nestisnjena slika in zvok 1080i1,5 Gb/s2 ms
nestisnjena slika in zvok 720p1,4 Gb/s2 ms
nestisnjena slika in zvok 480p0,5 Gb/s2 ms
nestisnjen prostorski zvok 7.140 Mb/s2 ms
stisnjena slika in zvok 1080p20 – 40 Mb/s2 ms
nestisnjen prostorski zvok 5.120 Mb/s2 ms
stisnjen prostorski zvok 5.11,5 Mb/s2 ms
prenos datotek1 Gb/s-
Katere aplikacije podpira specifikacija Wireless HD

Ni ravno UWB

Predlog tehnologije Wireless HD po podatkih, ki jih imamo, ne sodi med tehnologije UWB. Podjetje SiBeam, ki je del konzorcija in je pripravilo specifikacijo, pravi, da so uporabili obstoječo tehnologijo. Po formuli (v okvirju) za izračun največje hitrosti prenosa podatkov lahko hitrost povečamo tudi tako, da povečamo širino kanala (B). Ker tehnologija omogoča prenos podatkov v nestisnjeni obliki, to pomeni, da napravam v omrežju ni treba vgraditi opreme za stiskanje podatkov. Teoretična najvišja hitrost, ki jo dopušča nadaljevanje razvoja tehnologije Wireless HD, znaša 25 Gb/s. (www.wirelesshd.org)

ARHITEKTURA

V središču omrežja je koordinator, ki je običajno, ni pa to pogoj, ponor avdio ali video tokov, pri njem pa so shranjeni podatki o napravah, priključenih v omrežje, kot je na primer »pametni« televizor, ki prikazuje video, poslan iz izvora – predvajalnika HD. Okoli koordinatorja je več postaj, ki so lahko izvori (naprave, kjer je vsebina), ponori ali oboje hkrati.

Predvideli so dve vrsti tokov, tok visoke hitrosti (HRP) do največ 3 Gb/s in tok nizke hitrosti (LRP) za manj zahtevne prenose do 40 Mb/s. Tokova omogočata doseg omrežja do 10 metrov. Zaradi zahtev po kakovosti prenosa tok HRP uporablja tehnologijo pametnih anten, kar pomeni, da je ta tok lahko zgolj enosmeren – od izvora do ponora. Tok, pogojno rečeno, nizke hitrosti LRP pa je dvosmeren in je lahko usmerjen le na eno napravo ali pa deluje kot oddajnik za več naprav hkrati. Omrežje pod določenimi pogoji omogoča v danem trenutku več sočasnih prenosov. Na primer: video tok 1080i gre iz predvajalnika v televizor (1,5 Gb/s), sočasno pa v glasbeni stolp še nestisnjen zvočni tok (1,5 Mb/s).

Nehvaležno je napovedovati, kdaj bodo naprave, bodisi vmesniki, prehodi, na katere bo mogoče priključiti obstoječe naprave zabavne elektronike, ali pa naprave tega tipa z že vključenim vmesnikom, dejansko na trgu. Obljubljajo jih že za to leto, vendar je realneje pričakovati, da se bo to zgodilo šele prihodnje leto ali pa celo še kakšno leto pozneje!


Pomisleki?
Ko je šest večjih podjetij iz industrije zabavne elektronike, Sony, Panasonic, Samsung, Toshiba, Nec in LG Electronic, ustanovilo interesno skupino WirelessHD, je bil to šok za drugo stran– podjetja iz sveta računalništva in proizvajalce mobilnih telefonov. Ti namreč zagovarjajo tehnologijo UWB kot osnovo za brezžično osebno omrežje. Obe strani še vedno si še vedno prizadevata, da bi njihov predlog ali predlogi postali standard organizacije IEEE (v okviru oznake 802.15) Zato pravzaprav gre in zato eni in drugi na vseh možnih prireditvah predstavljajo bolj ali manj delujoče prototipe, izdelkov na trgu pa večinoma še ni!
Eni zdaj pravijo, da predlogi med seboj niso konkurenčni in bi lahko obstajali prav vsi. Bili bi med seboj komplementarni. Da je katerikoli brezžična tehnologija lahko poceni, mora delovati ekonomija obsega. To pomeni, da morajo proizvajati velike količine bistvenih elementov, radijskih čipov (oddajno-sprejemnih vezij). WUSB in Bluettoh 3 bosta verjetno uporabljala enake čipe, TransferJet in Wireless HD pa bosta imela vsak svojega. Kar lahko pomeni, da slednji ne bosta tako ceneni, kot bi lahko bili.
Po drugi strani pa je vsem jasno, da je frekvenčno področje okoli 60 GHz izredno zanimivo. Je prosto skoraj povsod po svetu, pa tudi državne regulative so tu manj omejujoče. Govori se, da bi lahko v prihodnosti pri tej frekvenci lahko delovala tudi tehnologija UWB, kar pa je trenutno še problematično, tudi zaradi težav pri izdelavi radijskih čipov za te frekvence!

Objavljeno: Moj mikro, Marec 2008 | Marjan Kodelja