Običajni HD LCD-televizorji »prikažejo« 20 do 30 odstotkov barv, ki jih je sposobno zaznati človeško oko. Tehnologija organskih svetlečih diod (OLED) že leta obeta kakovostni preskok, a je še vedno preprosto predraga, da bi bile z njo opremljene naprave dosegljivega cenovnega razreda. QD (kvantne točke) predstavlja kompromis med ceno in kakovostjo, razvoj pa vodi Sony pod blagovno znamko Triluminos. Kvantne točke so zelo majhni kristali premera le nekaj nanometrov. Ko skozi njih steče električni tok, oddajo svetlobo zelo natančne valovne dolžine, kar zaznamo kot »čisti« barvni ton, v teoriji pa lahko z mešanjem prikažejo kateri koli barvni odtenek.

Strukturno so LCD-zasloni narejeni iz petih plasti. »Začetna točka« so bele svetleče diode (LED) – izvor svetlobe v spodnji plasti »sendvič« strukture –, katerih svetloba je večkrat filtrirana. Sprednji in zadnji polarizacijski filter vplivata na svetilnost svetlobe, plast s tekočimi kristali pa določa, koliko svetlobe pronica skozi piko zaslona. Na tej plasti je barvni filter. Njegova naloga je dati barvo vsaki osnovni podpiki, te so rdeča, zelena in modra – RGB, le Sharp ima dodano še rumeno. S kombinacijo teh pa zaslon prikaže barvne odtenke, vendar ne najbolj učinkovito, saj filter skozi spusti tudi valovne dolžine barv, ki jih ne bi želeli. Na primer oranžne, zato rdeča podpika nima čistega rdečega tona.

LED-diode svetijo, ko skozi njih steče tok. Elektroni prehajajo iz enega materiala v drugega, v enem jih je preveč, v drugem jih primanjkuje, in ker so ujeti, sprostijo energijo v obliki svetlobnih fotonov. Oddani delci imajo različne energije, različne valovne dolžine svetlobe, skupaj pa tvorijo »belo« svetlobo in bela svetleča dioda je uporabljena kot izvor svetlobe v LCD-zaslonih. Lahko bi bilo tudi drugače. Dioda iz silicijevega karbida sveti modro, vendar je tudi ta modra mešanica različnih valovnih dolžin, energijski pasovi v primerjavi z belimi diodami so ožji. Dioda sveti modro, vendar ta modra ni povsod enaka, je pa ravno modra dioda od vseh najbolj »svetla«.

Kvantne točke so stabilnejši izvor svetlobe. Ker vsaka točka sveti z natančno valovno dolžino, odvisno, za katero osnovno barvo podpike gre, tak zaslon nima barvnega filtra. Vzrok je v majhnosti kristala, v katerem je gibanje elektronov omejeno, zato lahko »zavzame« le določeno energijsko stanje. Energijsko stanje določa uporabljeni material. Kristali, ki oddajajo rdečo svetlobo, so iz kadmija, cinka in selena (CdZnSe) ter imajo premer med 10 in 12 nanometrov. Rumeni in zeleni so iz kadmija in selena (CdSe), modri pa iz cinka in žvepla (ZnS). Modri kristali so veliki od 2 do 3 nanometre.

Ker majhne kristale »proizvajajo« le s težavo in z velikimi stroški, Sonyjevi televizorji, ki se ponašajo z oznako QD LCD, še niso pravi predstavniki te tehnologije. LED-televizorji za izvor svetlobe uporabljajo modro diodo, ki je prevlečena z rumenim fosforjem, da sveti »belo«. Sonyjevi televizorji prav tako uporabljajo »običajno« modro diodo, kateri je dodan optični element, prevlečen z rdečimi in zelenimi kvantnimi točkami. Modra dioda ima dve funkciji. Sveti modro in hkrati dovaja energijo obeh barv kvantnih točk, da oddaja svoje valovne dolžine svetlobe. Če govorimo o čistem QD LCD-zaslonu, lahko pričakujemo do 50 odstotkov širši barvni razpon. Poleg tega ima tak zaslon še eno prednost. Ker ni barvnega filtra, prihrani energijo. Več svetlobe gre skozi »sendvič« strukturo v primerjavi z običajnimi LCD-ji, pri katerih skozi strukturo uspešno prodre le okoli pet odstotkov svetlobe, ki jo oddaja vir svetlobe.

Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Jan Kosmač |