Človeško močno vodi v primerjavi elektronskimi napravami, tudi tiste številke pri zaslonu je treba jemati z veliko mero rezerve. Tega se dobro zavedajo tudi proizvajalci tipal, le malo jih je na tem področju tako aktivnih kot Fujifilm. Slednji je namreč na to težavo začel prvi opozarjati in trenutno je še vedno edini, ki se tega loteva v jedru, kar na tipalu. Njihovi boljši fotoaparati imajo namreč tipala, ki ima osnovno piko (slikovni element) sestavljeno iz dveh – večje in manjše. Večja poskrbi za zajem temnih do srednje svetlih svetlobnih vrednosti, manjša pa za zelo svetle vrednosti, kjer bi večja odpovedala oziroma vrnila vrednost čiste beline. Fotoaparat ima s tem več dela, tudi surove datoteke (RAW) so zaradi tega veliko večje. Drugi proizvajalci se tega lotevajo drugače, predvsem izkoriščajo nova tipala, ki dajo od sebe zapisano svetlobno vrednost v 14 bitih oziroma 16.384 nivojih. Glede na to, da ima JPEG zapis le 8 bitov za svetlobno vrednost, je rezerve kar nekaj in jo lahko seveda izkoristimo sebi v prid. Čeprav je rezultat dober, predvsem pri Fujifilmu, je dinamični razpon še vedno manjši, kot ga ima človeško oko.

KAKO SE LOTIMO HDR-FOTOGRAFIJE

Dinamični obseg lahko z nekaj dela povečamo tudi neodvisno od strojne opreme, z večkratno ekspozicijo pri različnih osvetlitvah. Temu tudi pravzaprav rečemo fotografija s povečanim dinamičnim obsegom oziroma HDR (High Dinamic Range). Kako s torej lotimo HDR-fotografije? Pravzaprav je dovolj kateri koli digitalni fotoaparat, prednosti imajo tisti, ki omogočajo stopnjevanje osvetlitve (bracketing). To omogoča zajem treh ali več fotografij istega motiva z različnimi osvetlitvami, navadno z razliko vsaj polovice vrednosti zaslonke. To zmorejo tudi nekateri kompaktni fotoaparati, čeprav je ta možnost praviloma pridržana za zrcalnorefleksne modele. Naslednje pomembno vprašanje je: Bomo fotografirali v formatu JPEG ali RAW? Kot smo omenili že na začetku, RAW omogoča višji razpon svetlobnih vrednosti, ki je pri HDR-fotografiji zelo pomemben. A če tega vaš fotoaparat ne omogoča (predvsem kompaktni modeli), bo tudi JPEG dovolj dober. Zelo priporočljiv je še en dodatek, stativ. Slednji poskrbi, da je fotoaparat vedno na istem mestu, kar z držanjem v rokah le stežka zagotovimo. Če ga nimamo, poskušajmo fotoaparat nasloniti na trdno podlago, sicer bo veliko težav s sestavljanjem posnetkov. Za HDR- sliko potrebujemo vsaj dva posnetka, priporočljivo je seveda več, vsaj tri do pet. Posnetki naj imajo razliko v osvetlitvi od 0,5 do 1 vrednosti zaslonke, odvisno od števila posnetkov. Pri kompaktnih fotoaparatih, ki nimajo možnosti stopnjevanja osvetlitve, se tega lotite s kompenzacijo osvetlitve: prvi posnetek nastavite na –1, pri drugem +1, pri tretjem pa ne popravljajte osvetlitve. Od tu naprej se delo s fotoaparatom konča in lahko se preselimo na osebni računalnik.

ORODJARNA

Programov, ki omogočajo sestavljanje HDR-posnetkov, je kar nekaj, tako plačljivih kot zastonjskih. Med prvimi je zanimiv Photomatix, med drugimi QtpfsGui ali Traumflieger. Slednji je brez vseh možnosti, zna le sestaviti sliko, medtem ko Qtpfsgui po drugi strani pretirava z njimi. Postopek dela je pri vseh dokaj podoben, izberemo posnetke, iz katerih želimo HDR, nato jih program po svojih algoritmih združi, preostane nam le še, da izberemo način, po katerem bo to naredil. Končni rezultat je na neki način trik, saj kot je razvidno iz gornje tabele, izhodne naprave, kot so zasloni ali tiskalniki, tako velikega dinamičnega razpona niti ne znajo prikazati. Program naredi stiskanje (kompresijo) dinamičnega razpona, da slednji ustreza razmerju 255 : 1. Toliko namreč zmorejo izhodne naprave, vključno z grafičnimi karticami, ki prikazujejo sliko na zaslonu v 24 bitih. Čeprav, da pravzaprav ne gre za povečevanje dinamičnega razpona, ampak na neki način za stiskanje, je končni izdelek veliko bolj podoben tistemu, kar vidi človeško oko. Prežganine praviloma izginejo, prav tako se vidijo detajli v temnih delih slike. Pri tem večina programov celo močno pretirava, predvsem z barvami, ki postanejo bistveno močnejše, kot so prave.

Med programi je vsekakor treba omeniti Adobe Photoshop, ki je po svoje populariziral HDR-fotografijo, čeprav ni bil ne prvi ne najboljši program za to delo. A ker je najbolj razširjeno orodje za obdelavo slik, ga seveda marsikdo uporablja tudi za to delo. Pri HDR-posnetkih ne moremo mimo možnosti Highlights and Shadows, ki nam omogoča navaden posnetek spremeniti v kvazi HDR. Ta možnost nam osvetli temne ali potemni svetle dele, lahko pa uporabimo oboje hkrati, odvisno od potreb. Pravilo pri obdelavi in sestavljanju HDR- posnetkov je preprosto: ne pretiravajte.

RAW ALI JPEG?

Na prvi pogled preprosta, a po drugi strani dilema, težka megabajte. Na srečo so pomnilniške kartice zelo poceni, a vseeno lahko razmetavanje s posnetki RAW hitro privede do zapolnjenega pomnilnika. Bistvena prednost zapisa RAW je v njegovem dinamičnem obsegu, ki je na račun 10-, 12- ali 14-bitnega zapisa ene svetlobne vrednosti mnogo večji kot sam zapis JPEG, kjer je na voljo le 8 bitov. Drugače povedano, zapis JPEG omogoča 255 nivojev svetlosti, medtem ko zapis RAW omogoča do 16.384 vrednosti. Kako dobro so slednje izkoriščene, je drugo vprašanje, a vsekakor je povečanje v primerjavi z JPEG-om precejšnje. Dobri programi za obdelavo posnetkov RAW, kot so recimo Adobe Lightroom, DXO Optics ali Capture One 4, omogočajo iz surovega posnetka iztisniti zadnji bit, ki bi se pri zapisu JPEG preprosto izgubil. Fotoaparat pri pretvorbi iz formata RAW v JPEG namreč ne ve, kaj bi mi radi videli, zato to naredi bolj ali manj po svoje. Pri programih za obdelavo posnetkov RAW lahko sliko obdelamo tako, da upoštevamo tudi najsvetlejše oziroma najtemnejše dele, jih ustrezno osvetlimo ali potemnimo in tako dobimo bistveno več iz slike, kot bi le iz zapisa JPEG. Tudi pri programih RAW se najdejo zastonjski, ki sicer imajo kar nekaj možnosti, a je potek dela navadno dokaj slab, tudi stabilnost je vprašljiva. Cene plačljivih programov se gibljejo od približno 100 € navzgor, dražji presegajo 400 €, sam Photoshop pa celo preko 600 €. Pri tem ne smemo pozabiti programov, ki jih proizvajalci prilagajo fotoaparatom. Canonov Digital Photo Professional je zelo zmogljiv RAW-pretvornik, a žal ni primeren za izdelavo HDR-posnetkov. Lahko si pa z njim pomagamo tako, da naredimo tri slike iz enega RAW-posnetka, ki jih pozneje združimo v drugem programu za obdelavo HDR-fotografij.

STROJNA OPREMA

Za konec si poglejmo še strojno opremo, potrebno za to delo. Predvsem je pomemben delovni pomnilnik, kajti program mora imeti hkrati naloženih 3 do 5 posnetkov, vsak pa zavzema od 20 do 40 MB pomnilnika, odvisno od ločljivosti fotoaparata. Osnova je vsaj 1 GB pomnilnika, zaželeno je seveda več. Zaradi velikega števila računskih operacij je priporočljiv tudi močnejši procesor, sicer si boste lahko med obdelavo mirno skuhali kavo. To je seveda en del problema, drugi, pred katerim si mnogi zatiskajo oči, je uravnotežen in dober zaslon. Naj se sliši še tako čudno, vendar je od njega odvisna kakovost končnega rezultata. Če ga imate dobro nastavljenega, ne boste pretiravali z obdelavo temnih ali svetlih delov posnetkov, tudi z barvami boste varčnejši.

HDR-fotografija je v svet digitalne obdelave slik prinesla kar nekaj sprememb. Za zdaj zahteva kar nekaj ročnega dela in tudi programov, da jo sami sestavimo, v prihodnosti lahko pričakujemo, da bodo fotoaparati sami znali sestavljati HDR-posnetke. Že zdaj zna marsikateri kompakten model programsko odpraviti učinek rdečih oči ali sestaviti panoramski posnetek, zakaj torej v prihodnosti ne bi znal še sestaviti HDR-posnetka?