Kot marsikatero drugo se je tudi to gibanje začelo po naključju, danes pa predstavlja skupnost uporabnikov, ki zagovarja kreativno in eksperimentalno fotografiranje. Ime lomo je navdihnilo rusko državno optično podjetje LOMO PLC, ki je leta 1980 izdelalo analogni 35-milimetrski fotoaparat Lomo lc-a. Dunajski študent Matthias Fiegl je okoli leta 1991 na praških ulicah kupil to rusko »čudo« in s prijateljem Wolfgangom Stranzigerjem sta z njim beležila dogajanje na študentskih zabavah. Očarale so ju edinstvene, barvite in včasih nejasne fotografije, ki jih je fotoaparat delal. Rodila se je nova smer fotografske umetnosti, imenovana lomografija.
Zanimanje zanjo se je začelo širiti najprej med prijatelji dvojice, na Dunaju naj bi zavladala prava lomomrzlica. Matthias in Wolfgang sta se odločila, da organizirata razstavo fotografij. Še prej pa sta ustanovila skupnost, ki sta jo financirala s članarinami. Kdor se je hotel ukvarjati s tovrstno fotografijo, je potreboval fotoaparat, tihotapljenje iz Rusije pa kmalu ni zadostilo povpraševanju. Pot v Rusijo je člane skupnosti pripeljala do podjetja v Sankt Peterburgu, ki je ravno tedaj nameravalo ustaviti proizvodnjo teh fotoaparatov, saj se jim jih ni izplačalo prodajati pod proizvodno ceno. Pomagal je nihče drug kot Vladimir Putin, tedaj podžupan mesta, z davčnimi olajšavami za podjetje. Putin velja za botra lomografije, dunajska skupnost pa je postala distributer izdelkov ruskega podjetja. Lomografija je danes zaščitena blagovna znamka avstrijskega podjetja Lomographische AG, ki dobavlja fotoaparate in opremo, ki jo skupnost potrebuje. Prav tako je Dunaj središče gibanja in tam organizirajo tudi največ razstav.
Ponudba analognih fotoaparatov, primernih za lomografijo, je danes veliko večja, skupnost se ne naslanja več le na ruski model iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, katerega so dokončno nehali izdelovati leta 2005. Čeprav so Rusi leta 2006 predstavili naslednika, model Lomo lc-a+, danes večina fotoaparatov prihaja iz Kitajske. Kitajci so do sredine leta 2007 vgrajevali ruske leče, nato pa so tudi te začeli izdelovati sami. Večina lomografiji namenjenih fotoaparatov je namenoma oblikovana tako, da naredi »čudne« fotografije s kakšnim od fotografskih učinkov. Fotografije s preveč nasičenimi barvami, ekstremnim optičnim izkrivljanjem, z mavričnim učinkom, zamegljenostjo (fotografija ni ostra), preveč osvetljene fotografije ali kateri podoben fotografski učinek. Kot primer: lomografski fotoaparat z objektivom »ribje oko« ima vgrajene širokokotne leče, zato posname popačene fotografije. Vse to pa velja v običajni (beri: digitalni) fotografiji za slabost, bolje rečeno napako.
Redkokatera skupnost obstaja le zaradi tehnologije, in tako je tudi v tem primeru. Verjetno ste se vprašali, zakaj je lomografija tako zelo posebna, saj lahko slabo fotografijo (po veljavnih fotografskih standardih) naredi vsak. Bistvo lomografije, njena bit, ni narediti vrhunsko fotografijo, pri tem pa s seboj nositi čim več profesionalne in drage fotografske opreme. Njena bit je zabeležiti trenutek v času, na čim bolj neobičajen način, s čim bolj nekakovostno opremo. S ciljem izraziti lastno ustvarjalnost, s posvečanjem pozornosti na podrobnosti, ki oblikujejo naš vsakdanjik, ter narediti malo stvar iz velike ali obratno. Zato lomografija ni le podvrsta fotografije, temveč življenjski slog, ki ga opisuje deset pravil oziroma zapovedi, če vam je tako ljubše.
1. Fotoaparat imej vedo pri sebi, kamor koli greš.
2. Uporabljaj ga vedno, dan in noč.
3. Lomografija ni motnja v življenju, temveč njegov del.
4. Poskušaj fotografirati z boka.
5. Objektu fotografiranja se čim bolj približaj.
6. Ne razmišljaj.
7. Bodi hiter.
8. Ni ti treba vnaprej vedeti, kaj boš posnel na fotografski film.
9. Ni ti treba videti, kaj je bilo na njem, ko je fotografija razvita.
10. Ne oziraj se na pravila.
Sliši se zabavno, do neke mere neresno, vendar se člani skupnosti pravil držijo. Predvsem zadnjega. Čar lomografije je v uporabi fotografskih filmov, ki jim je potekel rok trajanja, uporabi kemikalij pri razvijanju filmov, ki temu niso namenjene, in kupovanju čim slabše možne opreme. Tudi plastičnih fotoaparatov, katerih ohišja v notranjost prepuščajo svetlobo, saj vse to daje fotografijam posebne učinke.
Lomo učinek
Fotografije, obdelane z lomo učinkom, so priljubljene, na splošno so priljubljeni vsi učinki, ki naredijo fotografijo zanimivejšo. Bi bil Instagram tako uspešen, če bi uporabniki v tem družabnem omrežju objavljali fotografije takšne, kot jih posnamejo? Verjetno ne.
Lomo učinek povezujemo s starim (retro) videzom fotografije, kar glede vsega povedanega o lomografiji niti približno ne drži. Edino v delu, da skupnost uporablja tehnologijo iz osemdesetih let. Obsedenost z analogno dobo je pripeljala do tega, da so nekateri izdelovalci digitalnih fotoaparatov kakšen nov model oblekli v ohišje, ki so ga nosili njihovi analogni predhodniki. Je pa to posledica lomografije kot življenjskega sloga, saj z lomografijo kot umetnostjo pravzaprav nima nič skupnega.
Scenski učinki, kot jih tudi imenujejo proizvajalci, so del vsakega novejšega fotoaparata in tudi fotografskih aplikacij pametnih telefonov. Učinki, kot so »retro«, »pinhole« ali »toy camera«, lahko poskrbijo za to, da je kakovostno posneta fotografija videti zamegljena, razbarvana ali nepravilno osvetljena. To so hkrati tudi učinki, ki jih povezujemo z lomografijo, zato bi celo lahko dejali, da lahko umetno naredimo lomo fotografijo. V resnici se retro videz povezuje s fotografijami, ki so jih bili sposobni posneti fotoaparati iz omenjene dobe, te so rahlo zrnaste, zamegljene in z izrazitim vinjetiranjem po robovih (učinek, ko na robove fotografije zaradi daljše razdalje pade manj svetlobe kot na sredinske dele).
Kaj pa fotografije, ki jih že imate? Tudi na njih lahko izvedete učinke. Če nimate grafičnega programa Photoshop, lahko uporabite spletno storitev, ki jo najdete na spletni strani tinyurl.com/msxhjhy. Fotografijo naložite, pri tem storitev zmanjša njeno ločljivost (na okoli 1000 x 1600 pik), tako da ne morete učinkov izvesti na originalni ločljivosti fotografije. Poleg več lomo učinkov vsebuje še celo vrsto drugačnih učinkov, tako da je kar uporabna. Predvsem pa je preprosta za uporabo, saj le izberete učinek, nato pa z drsnikom prilagodite, v kolikšni meri naj se pozna na fotografiji (moč učinka). Ko končate, fotografijo posnamete na lokalni disk ali objavite na spletu (Facebook, Flickr …). V omenjeni ločljivosti. S Photoshopom imate v rokah več moč, ni pa tako enostavno. Vseeno pa je potrebnih le šest korakov.
V resnici lomo učinek ni le staranje fotografije, temveč vsak učinek, ki naredi fotografijo podobno, kot bi jo naredili z lomo fotoaparatom in se ne bi preveč trudili posneti po fotografskih standardih kakovostne fotografije. Sicer pa niti ni pomembno. Vsak učinek je dober, če zaradi njega drugače dolgočasna fotografija zadiha novo življenje.
Moj mikro, September Oktober 2013 | Matic Kos
