Makro dilemo je delno mogoče rešiti z bližinskim posnetkom in izrezom v postprodukciji, 50-mm pa bo za to zadostoval. Za vohunske posnetke bo pač treba tvegati malo več in se pomakniti bližje, tako da bo 50-mm sprejemljiv. Pri izdelavi 180-stopinjskega posnetka pa bi se utegnilo zatakniti. Čeprav se ne, bo izdelava panorame naredila tudi to oziroma ponudila še več.
Za izdelavo res širokih posnetkov imamo načelno tri opcije: izbira objektiva, imenovanega fisheye (ribje oko), uporaba ultraširokokotnega objektiva ali izdelava panorame.
Fisheye objektiv nam ponudi največji zorni kot neposredno iz fotoaparata, vse do 180 stopinj. Ker fisheye objektiv ukrivi vse ravne linije, ki niso v središču fotografije, se te objektive šteje kot objektive za posebne učinke. Obstajajo tudi cirkularne/krožne fisheye leče, ki imajo 180 stopinj zornega kota po navpičnici in ustvarijo fotografijo v obliki kroga na črnem ozadju.
Za bolj klasično obliko fotografije posežemo po ultraširokokotnikih, za katere štejejo objektivi z goriščnico, manjšo od 24 milimetrov. Ti ustvarjajo fotografije polnega kadra z zornim kotom nekje med 80–120 stopinj. Seveda so tudi tu prisotne razne optične napake in popačenja, ki pa so v veliki meri popravljivi v postprodukciji.
Najbolje iz obeh svetov pa bomo dosegli z izdelavo panorame. Panoramo lahko ustvarimo s poljubnim objektivom, pa če je to 14-mm ali 200-mm. Ustvarimo lahko 360-stopinjske posnetke praktično brez popačenja, odvisno od objektiva pa lahko ustvarimo tudi res visokoločljivostne fotografije z veliko podrobnosti in možnostjo zumiranja, če delamo elektronsko različico panorame.
Panorama nastane z združevanjem več posnetkov v enega. Nekateri aparati imajo opcijo za panoramo že vgrajeno, tako dobimo panoramski posnetek že iz aparata, z drugimi moramo panoramo sestaviti ročno. Če potrebujemo izredno natančno in kakovostno panoramo, bomo potrebovali fotografsko stojalo in panoramsko glavo, ki omogoča natančne premike na osi senzorja. Za bolj preproste, spominske panorame pa bo dovolj tudi fotografiranje iz roke.
Za uporabo panoramske funkcije v fotoaparatu si preberemo navodila, za ostale aparate oziroma ročno izdelavo pa je postopek enak.
1) Izbira objektiva
Lahko uporabimo širokokotnik, s katerim bomo potrebovali manj fotografij za poznejše sestavljanje, ali pa objektiv z večjo goriščnico, ki bo ustvaril bolj podrobno in večjo panoramo. Ker gre pri panorami za združevanje več fotografij v eno, se slikovne pike seveda seštevajo.
Za izdelavo na primer 180-stopinjske panorame bi z uporabo 14-mm objektiva in njegovimi 114 stopinjami zornega kota teoretično potrebovali le tri fotografije, da bi dobili 180-stopinjsko panoramo. Z uporabo 50-mm objektiva v portretnem načinu bi potrebovali okoli devet fotografij. Čeprav se zdi delo s širokokotnikom lažje, pa je vseeno bolje uporabiti malo daljšo goriščnico, ki ima manj popačenj, pa še končna panorama bo večja v številu slikovnih pik in možnosti tiska.
2) Ročni način
Če aparat pustimo v samodejnem načinu, bo prilagodil vse nastavitve posamezni fotografiji. Ker bomo fotografije lepili skupaj, bodo te razlike seveda vidne in moteče. Dodaten problem je sam kader. Ker večinoma delamo panorame, ki vsebujejo neko pokrajino in nebo, ima aparat težave pri odločanju, kako naj svetli – za pokrajino ali nebo. Z uporabo ročnega načina fotografiranja pa sami prilagodimo nastavitve, da ne ostanemo s silhueto.
Zato aparat nastavimo na popolni ročni način. Najprej nastavimo belino (white balance) in spremenimo ostrenje na ročno. Določimo primerno zaslonko, ki naj bo čim večja, da dobimo zadovoljivo globino in ostrino, nekje v razponu f5.6–f16, in izostrimo (v idealnih pogojih uporabimo hiperfokalno razdaljo objektiva, a o tem kdaj drugič). Prilagodimo še zaklop, ki mora biti dovolj hiter, da dobimo nestresene posnetke. Naredimo poskusni posnetek in preverimo nastavitve.
3) Fotografiramo
Določimo skrajno levo in skrajno desno točko naše panorame ter začnemo fotografirati. Pomagamo si z referenčnimi točkami v kadru in pazimo, da se posamezne fotografije med seboj pokrivajo za 25–50 odstotkov. Tako bomo imeli dovolj rezerve za poznejšo obdelavo na računalniku. Zaradi boljšega razmerja stranic naše panorame lahko uporabimo aparat v portretnem načinu, saj bomo tako pridobili višino.
4) Združevanje fotografij
Ko imamo fotografije narejene, jih prenesemo v računalnik in združimo. Za to lahko uporabimo Photoshop, Picaso ali pa kakšen namenski program.
V Photoshopu uporabimo funkcijo Photomerge (File/Automate/Photomerge). V dialogu izberemo vse fotografije naše panorame, layout lahko pustimo na Auto in potrdimo. Photoshop bo samodejno poravnal vse fotografije in jih združil glede na vsebino. Če smo bili pri fotografiranju pazljivi, smo dobili dokaj enakomerno panoramo z minimalno odpadka. Fotografijo obrežemo, naredimo želene popravke in naša panorama je končana.
5) Uporaba panoram
Ko je panorama narejena, jo moramo seveda pokazati svetu. Če delamo elektronsko različico, jo lahko naložimo na splet ter s pomočjo posebnega programa oziroma kode omogočimo premikanje ter zumiranje po njej.
Za fizično obliko pa lahko obiščemo bližnji fotografski studio, kjer nam lahko panoramo natisnejo na praktično neomejen format. Glede na naš aparat in število uporabljenih fotografij si lahko panoramo omislimo tudi kot fototapeto in oblepimo kar naše stanovanje oziroma sobo.
Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Matic Kos
