Formatov zapisa je veliko in kljub napredku zmogljivosti pametnih naprav imamo lahko še vedno težave, kadar želimo na zaslonu televizorja gledati na primer film, katerega datoteka je shranjena na disku računalnika ali pomnilniku mobilne naprave. Tem lahko dodamo podporo formatov zapisa, televizorjem pa ne. Ker večina naprav podpira standard DNLA, na televizorju najdemo datoteko v omrežju, le predvajati je ne moremo.

Če imamo ChromeCast in mobilno napravo, ki podpira zrcaljenje zaslona (seznam je na strani 61), potem lahko na primer film predvajamo na mobilni napravi, gledamo pa na zaslonu televizorja, saj ta prikazuje njen zaslon. Mora pa biti zaslon mobilne naprave iz očitnih razlogov ves čas prižgan, to pa obremenjuje baterijo, zato dolgo ne bomo mogli uživati v filmu, če mobilna naprava ne bo priključena na napajalnik.

Zrcaljenje zaslona pomeni, da mobilna naprava na televizor, največkrat prek brezžičnega omrežja, pošilja sliko zaslona, ki je hkrati tudi na njenem zaslonu in v njegovi ločljivosti. Ker na zaslonu televizorja vidimo zaslon mobilne naprave, deluje vse, kar deluje na mobilni napravi. Tudi morebitno avtorsko zaščitene storitve pretočnega videa. To ima svojo ceno. Mobilna naprava je prek brezžičnega omrežja povezana v internet, od koder dobiva vsebino. To prikazuje na svojem zaslonu, hkrati pa prek istega brezžičnega omrežja pošilja še sliko zaslona na televizor. Manj zmogljiv procesor mobilne naprave, slabše ali bolj zasedeno omrežje, v katerem so tudi drugi uporabniki, in predvajanje slike na zaslonu televizorja ni gladko. Prihaja do ustavljanja, kar je lahko moteče, kadar na primer gledamo film. Omenimo še to, da se prek povezave prenaša tudi zvok, kar pomeni, da mobilna naprava funkcijsko postane predvajalnik televizorja.

Tako tudi lahko rešimo problem, kadar imamo dostop do zanimivejših spletnih vsebin le na mobilni napravi, pa bi jih radi gledali na večjem zaslonu.

Moj mikro, november – december 2014 | Jan Kosmač |