Nov operacijski sistem je mogoče preizkusiti na več načinov. Eden je ta, da ga namestimo poleg obstoječega ali obstoječih sistemov in naredimo tako imenovani dvo- ali večzagonski sistem, kjer nas ob vklopu računalnik vpraša, kateri sistem naj naloži. Metoda je sicer čisto v redu, težava je le v tem, da se moramo že ob vklopu odločiti, kaj bomo uporabljali, poleg tega pa tak sistem potrebuje svojo particijo na disku. Druga metoda je virtualizacija. O njej smo že veliko pisali. V sistemih Windows imamo na voljo kar nekaj možnosti oziroma orodij. Najpogostejše so Virtual PC oziroma Hyper-V, VMWare in VirtualBox. Prek virtualizacije je mogoče nov sistem zagnati znotraj obstoječega, kar pomeni, da za testiranje ne potrebujemo posebne particije in ni treba imeti večzagonskega sistema, res pa je, da je tak sistem običajno nekoliko počasnejši od »pravega«. A ker je pri testiranju operacijskih sistemov hitrost zelo relativna zadeva, saj je običajno takoj po namestitvi vsak hiter, ko vanj spravimo vse, kar želimo in potrebujemo, pa se krepko upočasni, je virtualizacija v večini primerov čisto spodobna rešitev.

Pa si oglejmo najpreprostejši način namestitve testne različice Windows 10, to pomeni namestitev prek virtualizacijskega programa VirtualBox. Zakaj ravno tega? Razlogov je več, najpomembnejša pa sta dva: ker je najpreprostejši za uporabo in ker je brezplačen. Povezav do programa ne bomo pisali, saj ga je zelo preprosto najti prek kakšnega spletnega iskalnika. Ko VirtualBox prenesete, ga namestite. Postopek je tako vsakdanji, da o njem ne gre izgubljati besed. Tehnični predogled sistema Windows 10 lahko najdete prek spletne strani http://preview.windows.com/, kjer se prijavite in nato snamete datoteko ISO. Pred snemanjem preverite, ali imate 32- ali 64-bitni operacijski sistem, in nato prenesite enako različico Windows 10. Ne poskušajte nameščati 64-bitnih Windows 10 v 32-bitni gostiteljski sistem. Zadeva se bo sicer namestila (nam se je), vendar bo neuporabna, saj tudi najpreprostejše operacije trajajo tudi po nekaj minut.

Ko je VirtualBox nameščen, Windows 10 pa prenesen, lahko zadevo namestimo. Postopek je dokaj preprost, edina stvar, na katero moramo paziti, je, da ob izbiri novega virtualnega sistema izberemo Windows 8.1, saj Windows 10, vsaj v času tega pisanja, programa še ni neposredno podpiral. Izberemo torej Machine>New in izpolnimo ustrezne podatke. Virtualni sistem poimenujemo, recimo kar Windows 10 Technical Preview, določimo, da gre za sistem Windows, v seznamu različic pa izberemo Windows 8.1. Nato pritisnemo gumb Next, izberemo Create virtual hard drive now, pritisnemo Create in v seznamu, ki se odpre, pustimo kar VDI. Velikost je lahko kar dinamična, nato pa spet Create in v seznamu se bo pojavil nov sistem.

Zdaj nov sistem dvojno kliknemo, da ga zaženemo, in VirtualBox nas bo vprašal, od kod naj sistem zažene. Kliknemo gumb za brskanje in poiščemo datoteko ISO, ki smo jo prenesli s spleta, ter izberemo Start. Od tu naprej je zadeva popolnoma preprosta, saj je enaka kot pri »pravi« namestitvi sistema Windows. Vse skupaj traja okoli pol ure, seveda odvisno od zmogljivosti vašega računalnika. Ko se bo pojavil zaslon, na katerem bo pisalo Almost ready, in bo to trajalo in trajalo, se ne ustrašite. Zadeva ni zmrznila, kar je vidno v spreminjanju barv v ozadju. Če imate kak račun za Windows 8 in se prijavite z enakimi podatki, računajte na to, da bo namestitev trajala kar nekaj časa dlje, saj se bo namizje sinhroniziralo s tistim, ki ga imate v Windows 8.
Ko se namestitev konča, lahko sistem zaganjate tako, da dvojno kliknete na njegov virtualni disk.

Moj mikro Januar Februar 2015 | Piše: Miha Gradišnik |