No, v takšnih primerih pa pride prav domači usmerjevalnik. Ta je, poleg svojih osnovnih funkcij omogočanja dostopa do interneta več uporabnikom, tudi brezžičnim, zelo uporaben tudi za določanje, kaj se v spletu sme početi in česa ne, v veliko primerih pa je za to mogoče določiti tudi čas. Druga dobra lastnost usmerjevalnika je, da ga ne gre ravno najenostavneje pretentati. Razni programi za starševski nadzor in programski požarni zidovi so sicer v redu, a velikokrat so takšni, da jih bo naš vrli zanamec kaj hitro »obrnil«. Če pa v usmerjevalniku, ki je zaščiten z geslom, nastavimo kaj se sme in česa ne, pa bo stvar malce težje prevarati. Ne nemogoče, težje pa.
Večina usmerjevalnikov vsebuje tudi požarni zid in v njem nekatere nastavitve, ki nam pri omejevanju otrokovih pravic v spletu pridejo še kako prav. Imena funkcij se od usmerjevalnika do usmerjevalnika nekoliko razlikujejo, so pa podobna imenom »URL filter« in »WAN & LAN filter«. Prvi je namenjen določanju »neželenih« spletnih naslovov, drugi pa vratom, katerih promet bi radi omejili. Pa si oglejmo, kako zadeva deluje pri enem od Asusovih usmerjevalnikov. Če imate kakšnega drugega, bodo zadeve podobne. Če se kje ustavi, pač preberite navodila. V njih bo vse pisalo.
Najprej se je seveda treba prijaviti v usmerjevalnik. To večinoma naredimo tako, da v spletnem brskalniku odpremo stran http://192.168.1.1/. Nato nas usmerjevalnik vpraša za uporabniško ime in geslo. To je običajno tovarniško nastavljeno tako, da se oboje glasi admin ali kaj podobnega (navodila!). Najprej je potrebno zamenjati geslo v nekaj, kar naš zanamec ne bo takoj uganil.
Spletne strani
Kako omejiti obisk nekaterih spletnih strani? Vzemimo, da naš otrok preveč časa preživi na strani Glasuj zame. V usmerjevalniku bo med nastavitvami požarnega zidu najverjetneje kakšen razdelek, ki se bo glasil URL filter ali kaj podobnega. Njegova uporaba je več kot preprosta, saj je treba le vpisati spletne naslove, katerih obisk bi radi preprečili. Pri »Glasuj zame« je to www.glasujzame.com. Ali pa www.ii2.org, ki je zadnje čase tudi priljubljena stran. Seveda to velja tudi za Facebook, YouTube in še kaj. V teh nastavitvah lahko torej izdelamo seznam strani, za katere ne bi radi, da jih otrok obiskuje. Pri nekaterih usmerjevalnikih je mogoče celo določiti, za kateri računalnik v omrežju zadeva velja in za katerega ne, včasih pa celo ure, kdaj je kaj dosegljivo in kdaj ne. Vse to je odvisno od programske opreme, ki jo usmerjevalnik vsebuje. Običajno je tako, da dražji kot je, več možnosti ponuja. Ni pa nujno ...
Vrata
Spletne strani so le ena od stvari, ki jih je dobro nadzirati in omejiti. Druga je na primer neposredna komunikacija preko različnih programov neposrednega sporočanja. Med mularijo je najbolj priljubljen Microsoftov Messeneger z vsemi svojimi smeški, drezljaji in kaj vem čem še vse. Kako ga omejiti? No, tu pa je potrebno malce več »telovadbe«, saj je marsikaj odvisno tudi od različice programa, ki se ga uporablja. Najprej je dobro v prejšnjo rubriko, torej URL filter, dodati spletna naslova gateway.messenger.hotmail.com in gateway.messenger, ki ju uporabljajo nekatere različice Messengerja. Nato se lahko posvetimo drugim parametrom. In to so vrata. S teorijo, kaj to pomeni, vas ne bomo obremenjevali, saj ni toliko pomembna. Povejmo le, da gre za način, kako nekateri programi komunicirajo s spletom. Nastavitve največkrat najdemo pod imenom WAN & LAN filter ali kaj podobnega. Tudi tu je vse odvisno od programske opreme znotraj usmerjevalnika. Nekateri že vsebujejo seznam najpogosteje uporabljanih programov in jih je le treba izbrati, nekateri pa takšnega seznama nimajo in je treba nastavitve vnašati ročno. Seveda pa so tudi primeri, ko je seznam programov, ki bi jim radi preprečili dostop na voljo, a stvar ne deluje, ker je med tem nastala nova različica programa, ki deluje nekoliko drugače in ga požarni zid v usmerjevalniku zato ne spozna. Nekateri usmerjevalniki omogočajo tudi časovno določanje, kdaj je uporaba kakšnega programa mogoča in kdaj ne.
Pa se omejimo na to, kako mulcu preprečiti dostop do Messengerja oziroma kako mu ga omejiti. V rubriki LAN to WAN filter boste našli možnost določanja omejevanja vrat za nekatere številke IP. Kaj to pomeni? Najprej številke IP. Usmerjevalniki računalnikom v omrežju večinoma določajo številke, ki so višje od 192.168.1.1. To zaseda usmerjevalnik sam (navznoter), računalniki pa dobijo številke 192.168.1.2, 192.168.1.3 in tako naprej, če seveda ne določimo drugače. Zato je običajno čisto v redu, če rečemo, da veljajo pravila za vse računalnike znotraj omrežja, torej 192.168.1.* (zvezdica pomeni vse). Če pa smo računalniku, ki ga uporabljajo otroci, določili statično številko IP, potem pa lahko pravila določimo le za to številko. In kako poteka omejevanje prometa? Tako, da vpišemo številko IP, številko vrat ali obseg ter protokol, katerega »pogovor« bi radi omejili. Kako je torej stvar videti? Če bi radi omejili vse računalnike znotraj omrežja, potem za številko IP (source IP ali kaj podobnega) izberemo 192.168.1.*. Nato določimo vrata. Ena od njih so 1863, torej to številko vpišemo v rubriko Port range. Nato pa še izberemo protokol TCP. In kaj vse moramo zapreti? Marsikaj, vse pa je odvisno od različice komunikacijskega programa.
- vrata 1863 protokola TCP,
- vrata od 6891 do 6901 protokola TCP,
- vrata 1503, 3389, 5004-65535 protokola UDP.
Nekateri usmerjevalniki ponujajo tudi možnosti omejevanja na določene naslove. Pri Messengerju lahko poskusite zadevo narediti tako, da vsem notranjim naslovom IP onemogočite dostop do naslova 207.46.104.20. Pri usmerjevalniku Dlink je stvar videti nekako takole:
DENY Source: LAN, 192.168.1.* -> Destination: WAN, 207.46.104.20
Je vse skupaj smotrno?
Govorim lahko le iz lastnih izkušenj. Ker se mi je zdelo, da hčera malce preveč preždi na eni od »socialnih« spletnih strani, sem ji, ne da bi ji povedal, na usmerjevalniku stran dodal med prepovedane. Kak dan se ni zgodilo nič, potem pa je prišla k meni in me vprašala, kako je to mogoče, da je lahko odpre vse strani, le ene ne. Delal sem se neumnega in rekel, da ne vem in da je morda kaj narobe z omrežjem. Po kakšnem tednu se je stvar ponovila, potem pa zamrla in zdaj stran ni več aktualna. Očitno gre tudi brez nje … Saj vem, malce hinavsko, a namen je dosežen.
Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | Zoran Banovič
