Naletel sem namreč na dokaj čudno težavo – originalni CD Windows XP, ki ga imam in s katerega sem namestil svoj sistem, obstoječe particije na disku sploh ni zaznal. To pa je pomenilo, da nanjo ne morem ponovno namestiti sistema. Po »mozganju«, kaj bi to lahko bilo, sem (s tujo pomočjo) ugotovil, da je treba imeti namestitveni CD z integriranim servisnim paketom SP2 ali SP3, potem pa zadeva deluje oziroma namestitveni program »vidi« obstoječo particijo. Zakaj? Zato, ker SP2 in SP3 vsebujeta novejšo različico programa za delo s particijami (diskpart), ki to particijo zazna. Toda kako do namestitvenega medija z integriranim SP2 ali SP3? Obstaja več rešitev. Ena je ta, da se obrnete na tistega, ki vam je prodal računalnik. Prodajalci, posebej če gre za bolj znane blagovne znamke, imajo mehanizme, kako do takšnega CD-ja, in če so kolikor toliko prijazni, vam ga bodo dali. V mojem primeru je to odpadlo. Druga možnost je klic v Microsoftov Center za pomoč uporabnikom. Tam vam bodo lahko svetovali, kako naprej iz zagate. A tudi ta možnost je v mojem primeru odpadla. Predvsem zato, ker je bil petek, ura pa osem zvečer, ko tudi najmarljivejši gredo na zaslužen počitek. Kaj torej narediti? No ja, saj poznate tisto o gori in Mohamedu. Če takšnega CD-ja ne morem dobiti, ga bom pa naredil. Je to mogoče? Je! Je legalno? Tudi – ste namreč lastnik originala, vse nadgradnje so pa tako ali tako brezplačne in tudi njihov proizvajalec je enak kot za sam sistem.

Tak medij lahko torej naredite tudi sami in toplo vam priporočam, da to naredite čim prej. Takoj, če je to mogoče. Nikoli namreč ne veste, kdaj lahko sistem »počepne«.
Kaj potrebujemo? Če hočemo narediti namestitveni medij z vključenim SP3, potrebujemo najprej medij z SP2. Za izdelavo SP2 pa, k sreči, ne potrebujemo medija z SP1. Kaj moramo torej imeti? Tole:

- originalni namestitveni medij Windows XP
- Full Network Install različico Windows XP Service Pack 2 (272 MB)
- Windows XP Service Pack 3 Standalone Updater (316 MB)
- programček ISOBuster
- program za snemanje CD-jev
- dva prazna CD-medija

Najprej SP številka 2

Če hočemo združiti datoteke z namestitvenega CD-ja in servisnega paketa, moramo oboje najprej imeti na disku. Najprej recimo na disk C: v mapo XP prekopiramo celotno vsebino originalnega namestitvenega CD-ja. Pri tem pazimo, da v nastavitvah Možnosti mape odstranimo skrivanje zaščitenih datotek in vključimo prikaz skritih datotek. Tako nam na CD-ju ne bo nobena datoteka »pobegnila«. Ko to dvoje označimo, izberemo vse datoteke na CD-ju in jih kopiramo v mapo na disku. Za naš primer naj bo to mapa C:\XP.

Zdaj je na vrsti servisni paket. Če boste uporabili tistega z MikroDVD-ja ali ga sneli z Microsoftove spletne strani, bo datoteka nosila oznako WindowsXP-KB835935-SP2-ENU.exe. To datoteko prekopiramo v mapo, recimo c:\SP2. Zdaj imamo torej dve novi mapi – ena z imenom XP, druga z imenom SP2. Zdaj zaženemo DOS-ov ukazni poziv, DOS-prompt ali kakor koli ga že imenujemo in v ukazno vrstico vpišemo naslednje ukaze:

c:
cd sp2
WindowsXP-KB835935-SP2-ENU.exe –x:c:\sp2

Po vsakem ukazu seveda pritisnemo Enter. S prvim ukazom smo se premaknili na disk C, z drugim v mapo SP2, s tretjim pa zagnali servisni paket in mu s stikalom –x:c:\sp2 povedali, naj iz arhiva razširi vse svoje datoteke na disk C v mapo SP2. Na tem mestu majhen trik – zadnjega ukaza vam ni treba pisati v celoti. Vpišite le w in pritisnite tabulator. Ker je v mapi SP2 to edina datoteka, ki se začenja na W, se bo ime datoteke kar samodejno izpisalo, vi le nadaljujte s tistim –x:c:\sp2. Skratka, po vpisu zadnjega ukaza bo sistem iz arhiva, kar ta datoteka je, razširil vse datoteke v mapo sp2. Ko bo postopek končan vidimo, da je v mapi SP2 nastalo kup datotek in map. Ena od teh map se imenuje i386. Zdaj spet potrebujemo ukazni poziv. Vanj vpišemo ukaze:

cd i386
cd update
update –s:c:\xp

In kaj ti ukazi naredijo? S prvim se premaknemo v mapo i386, z drugim v mapo Update, s tretjim pa sprožimo dejansko nadgradnjo (update) datotek z originalnega CD-ja, ki si smo ga shranili v mapo c:\XP. Postopek je dokaj hiter in traja le kakih deset sekund, ko pa je končan in sistem sporoči, da je zadevo uspešno opravil, bomo v mapi c:\xp imeli nadgrajene namestitvene datoteke sistema Windows XP.

A s tem postopek še ni končan. Treba je namreč izdelati še namestitveni CD, s katerega se bo računalnik lahko zagnal. To pa ni mogoče le s preprostim kopiranjem obstoječih datotek. Tu nam bo prišel na pomoč programček ISOBuster. Sneti ga je mogoče iz spleta ali pa namestiti kar z našega MikroDVD-ja. Program je brezplačen, če ob namestitvi izberete, da boste uporabljali le osnovno funkcionalnost, ki pa je za naše potrebe dovolj. V pogon vstavimo originalni CD z Windows XP in zaženemo ISOBuster. V seznamu izberemo pogon (če jih imate več in program sam od sebe ni izbral pravega), nato pa v levem oknu, kjer je prikazana drevesna struktura medija označimo Bootable CD. V desnem oknu se bo prikazala vsebina in med drugim je v njej datoteka Microsoft Corporation.img. Kliknemo jo z desno tipko in izberemo Extract Microsoft Corporation.img, ko pa nas računalnik vpraša kam, izberemo spet kar disk c:, saj imamo na njem že vse drugo. Zdaj, ko imamo originalni medij še v pogonu, pogledamo še njegovo oznako in si jo nekam zapišemo. Moj, na primer, ima oznako WXPFPP_EN.

Tako, zdaj imamo vse pripravljeno za izdelavo oziroma »peko« dejanskega CD-ja. Postopek izdelave se od programa do programa razlikuje, a osnovni parametri so enaki. Na tem mestu bomo opisali, kako zadevo speljati s programom Nero, če pa uporabljate kaj drugega, pazite le, da uporabite enake parametre in težav ne bi smelo biti. Torej Nero.

V pogon vstavimo medij CD in zaženemo program Nero Burning ROM. S seznama opravil izberemo CD-ROM (boot). V razdelku Boot izberemo Image File in na disku poiščemo tisto datoteko Microsoft Corporation.img na disku C ali kamor koli smo jo pač shranili. Sledijo nekatere pomembne nastavitve. Med dodatnimi nastavitvami v razdelku Boot je treba v seznamu emulacij izbrati No Emulation, v razdelku Number of loaded sectors pa številko 1 nadomestiti s številko 4. Nastavite Loaded segment of sectors naj ostane 07C0.

V programu Nero opravimo vse potrebno za uspešno »peko« namestitvenega CD-ja.

Novemu CD-ju damo enako oznako, kot jo ima original.

Moj mikro, September 2008 | Zoran Banovič |