Drugi tak ukaz je TRACEROUTE ali krajše tracert. Gre za ukaz, ki je nekakšna nadgradnja pinga. Meri namreč čas, porabljen za »skoke« od enega strežnika do drugega na poti do ciljnega naslova. Ping nam torej lahko pove, ali je ciljni naslov dosegljiv, traceroute pa, če ni, kje se je zadeva ustavila. Za ukaz sicer obstaja kar nekaj grafičnih rešitev, a večina resnih uporabnikov bolj ali manj uporablja kar ukazni poziv.

Tudi ukaz NET je povezan z omrežjem. Sam zase sicer ne pomeni ničesar, ima pa precej načinov uporabe, recimo NET USE, prek katerega je mogoče računalnik priključiti ali odklopiti od omrežnih virov, pa NET START in NET STOP, ki omogočata zagon ali prekinitev omrežne povezave, in še nekaj jih je.

Ukaz CHKDSK je tisti, ki ga pravzaprav ne maramo, a ga moramo poznati. Uporabljamo ga največkrat takrat, ko imamo težave z diski, saj je okrajšava za Check Disk. Ukaz oziroma program preveri disk, ali je s podatki vse v redu, zna pa tudi popraviti nekatere napake. Ukaz se samodejno zažene tudi v primeru, da se je računalniku »zmešalo« zaradi težav pri pisanju ali branju z diska.

Sistemski administratorji v Windows dokaj pogosto uporabljajo ukaz TASKKILL. V sistemih Unix in Linux obstaja poleg tega ukaza še ukaz killall, taskkill pa je le nekoliko omiljena različica. Gre za ukaz, ki lahko prekine delovanje nekega procesa, ki povzroča težave. Če kakšnega programa nikakor ni mogoče ustaviti, potem ga je prek ukaza killtask ime_programa skoraj gotovo mogoče, tudi če vam bo Upravitelj opravil odpovedal poslušnost.

Podoben ukaz je tudi TASKLIST. Kot je sklepati že iz imena, gre za ukaz, ki izpiše vse zagnane programe. Sicer je res, da zna to narediti tudi Upravitelj opravil, vendar je praksa pokazala, da se ta v nekaterih primerih težav noče zagnati, medtem ko ukazni poziv se in tudi ukaz tasklist opravi svoje delo. Če ugotovimo, kje je napaka, lahko z ukazom taskkill ugasnemo proces, ki jo povzroča.