Plex je sestavljen iz dveh delov, medijskega strežnika in klienta. Strežnik je združljiv s standardom DNLA, kar pomeni, da lahko vsaka združljiva naprava v domačem omrežju prek njega najde »nekje« shranjene datoteke in jih predvaja. Enako, kot so tega sposobni vsi medijski strežnik, tudi tisti, ki so morda del omrežnega strežnika NAS. Prava razlika je v klientu – programu, ki ga na »ciljni« napravi imamo za predvajanje vsebin. Ta strežniku pove, katere formate zapisov zna predvajati. Če je na primer film v formatu, ki ga pozna, potem deluje kot vsak medijski strežnik. Film, ki v obliki pretočnega videa »prihaja« na napravo, lahko gledamo. Ko pa strežnik ugotovi, da klient formata ne more predvajati, strežnik v realnem času pretovori pretočni video v pravi zapis. S takšno kombinacijo medijskega strežnika na eni strani in klienta na drugi dosežemo, da lahko na kateri koli napravi v domačem omrežju predvajamo vsebine v različnih formatih.

Zakaj potrebujemo Plex?

Na prvi pogled zmogljivosti prekodiranja ne potrebujemo, saj so naprave v domačem omrežju zmogljivejše, kot so bile pred leti. Za pametne telefone in tablične računalnike je na voljo cel kup aplikacij (predvajalnikov), ki znajo predvajati vsak format, procesorji pa so dovolj zmogljivi za prikaz filma ločljivosti polnega HD-ja, ki se na napravo pretaka prek omrežja. Niso pa dovolj zmogljive vse naprave. Že pri pametnih televizorjih lahko naletimo na problem, kadar ta ne zna predvajati formata, v katerem je datoteka. Enako velja tudi za Googlov ChromeCast in Applov TV, ki podpirata razmeroma malo formatov. Pridemo do zanimive situacije. Na tablici imamo film, ki ga ta brez težav predvaja. Hočemo ga gledati na zaslonu televizorja, predvajanje prevzameta omenjeni napravi, in če ti ne podpirata formata, na zaslonu ni ničesar. Če imamo medijski strežnik Plex, pa s tem ni težav. Omenjeni napravi od njega zahtevata, da jima film pošilja v »pravem« formatu zapisa.

Kam ga lahko namestimo?

Strežnik lahko namestimo na različne naprave, od izbora te pa je odvisen proces namestitve. Plex lahko namestimo na nekatere modele strežnikov NAS izdelovalcev, kot so NetGear, Qnap in Synology. Če imamo v omrežju to napravo, potem je pravo mesto za strežnik, saj so tam shranjene tudi datoteke medijskih vsebin. Paziti pa moramo, da ima strežnik NAS dovolj procesorskih zmogljivosti in je sposoben izvajati prekodiranje med predvajanjem. Drugače nima smisla, da le doda združljivost s standardom DNLA, kar zelo verjetno podpira tudi strežnik NAS. Če je procesor tega prešibek, to še ne pomeni, da prekodiranje v celoti ne bo delovalo, morda bo slika namesto v polni HD-ločljivosti v ločljivosti 720 p. Poceni strežniki pa te funkcije ne bodo zmogli izvajati. Na spletni strani (na uporabniškem forumu) je poleg navodil za namestitev tudi seznam strežnikov NAS, na katere je namestitev mogoča.

Druga možnost je namestitev na osebni računalnik, saj so podprti operacijski sistemi Windows, Mac OS in Linux. Še najbolj primeren je star računalnik, za katerega ne vemo, kaj bi z njim počeli. V prejšnji številki smo predlagali namestitev strežnika NAS nanj, tokrat pa predlagamo, da ga preoblikujemo v medijski strežnik. Tudi pri njem moramo preveriti, da je dovolj zmogljiv. Prekodiranje ne pomeni le pretvorbe v drug format zapisa, temveč lahko tudi pretvorbo v drugo ločljivost. Če predvajamo na primer film v polni HD-ločljivosti na pametni telefon, bo strežnik zelo verjetno moral pretvarjati tudi ločljivost. Zahtevane minimalne zmogljivosti so odvisne od tega, ali prekodiranje potrebujemo ali ne. Ker ta funkcija zahteva nekaj moči, so Plexove najmanjše zahteve naslednje: procesor Intel Core Duo v taktu 2,4 GHz, 2 GB pomnilnika RAM in vsaj operacijski sistem Windows XP (Mac OS X Snow Leopard). Brez prekodiranja je lahko procesor manj zmogljiv, pa tudi pol manj pomnilnika RAM bomo potrebovali.

Dostop do strežnika

Za nastavljanje je strežnik Plex malenkost zahtevnejši, saj je tudi pametnejši. Preden se ga lotimo, pa moramo organizirati svoje medijske datoteke. Predlog je naslednji: datoteke organiziramo v krovne mape (na primer filmi, TV-serije, moji videi), nato pa strukturo map razvejamo naprej. Na primer: datoteke z epizodami serije Zvezdne steze (Star Trek) so v mapi »TV-serije« in nato mapi »Zvezdne steze«, kjer so mape za posamezne sezone, nato pa v njih epizode z jasnimi imeni. Nato strežniku, ki ga nastavljamo, prek njegovega spletnega vmesnika (naslov IP v omrežju: 32400/web) povemo, kakšen tip datotek je v kateri od krovnih map. Strežnik strukturo analizira in oblikuje imenik za lažji dostop do datotek. Če strukture ne naredimo in vse datoteke zmečemo v eno mapo, bodo lahko datoteke imele napačna imena in napačne opise vsebin.

Če želimo dostopati do spletnega vmesnika strežnika iz računalnika, na katerem je ta nameščen, vpišemo naslov 127.0.0.1:32400/web (naslov IP je poseben, saj pomeni »ta računalnik«). Ko se prvič prijavimo, lahko vidimo opozorilo, da se strežnik nastavlja. Kaj počne? Pregleduje lokalne diske in datoteke na njem ter ustvarja prvo knjižnico datotek. Zato je pomembno, da datoteke pametno organiziramo v mape. Če tega še nismo storili že prej, je zdaj čas, da ustvarimo brezplačni račun na Plexovi spletni strani. Knjižnice z datotekami, ki jih strežnik ni sam našel, lahko dodajmo, tako da strežniku pokažemo pot do njih. Strežnik jih sam analizira – povedati mu moramo, kakšne vsebine so v datotekah v izbrani mapi – in doda v svoj imenik. Strežnik ima tudi imenik spletnih vsebin (kanalov), ki jih prav tako lahko prenaša na naprave v omrežju.

Privzete nastavitve prekodiranja so, da strežnik spreminja format zapisa le, kadar je to potrebno. Kar je verjetno tudi najboljša možnost. Lahko pa nastavitve spremenimo in strežniku zapovemo, da bodisi funkcijo izvaja hitreje, kar gre na račun kakovosti, bodisi to počne v boljši kakovosti. A le če je naprava tega zmožna.

Predvajanje vsebin

Kot smo zapisali, strežnik NAS je združljiv s standardom DNLA, zato ga bomo v omrežju hitro našli. Najbolje pa deluje v sozvočju s pravimi aplikacijami. Za osebni računalnik je na voljo brezplačni predvajalnik Plex Home Theater, za mobilne naprave s sistemoma iOS ali Android pa plačljiva aplikacija Plex. Cena ni pretirana, nekaj evrov. Na voljo je tudi aplikacija za televizorje Samsung. Vse te aplikacije samodejno zaznajo strežnik Plex v domačem omrežju in so takoj pripravljene za predvajanje vsebin.

Kaj pa, če želimo strežnik uporabljati s ChromeCastom ali Apple TV-jem? Pri prvem lahko uporabimo plačljivo mobilno aplikacijo ali brezplačni predvajalnik za osebni računalnik, ki deluje kot neke vrste vmesnik med strežnikom in ChromeCastom. Znotraj aplikacije izberemo, katero vsebino naj ChromeCast predvaja, in zaženemo predvajanje, nakar lahko pameti telefon, tablico ali osebni računalnik uporabimo kot neke vrste upravljalnik predvajanja. Moramo pa strežnik Plex povezati z računom na spletni strani, ki smo ga prej odprli. Lastniki naprav Apple TV pa imajo na voljo le mobilno aplikacijo za Applove naprave. Načelo delovanja je podobno.

Moj mikro, november – december 2014 | Jan Kosmač