Dostopna točka (access point). To je verjetno najstarejši pojem, povezan z brezžičnim omrežjem, saj svoje korenine vleče iz žičnih omrežij. Ta so (in v bistvu še) delovala tako, da so bila sestavljena iz dolgih, med seboj povezanih kablov. Če smo se želeli priključiti v takšno omrežje, smo to lahko naredili prek posebne naprave, imenovane dostopna točka. Do nje smo prinesli našo napravo (računalnik ali prenosnik) in jo prek kabla priključili v omrežje. Ob nastanku brezžičnih omrežij so ti kabli odpadli, vse ostalo pa je ostalo dokaj podobno. Če se želimo brezžično priključiti v neko omrežje, lahko to storimo prek brezžične dostopne točke.

Dostopne točke so lahko javne ali zasebne. Zasebne dostopne točke, recimo doma ali v podjetju, imajo običajno kodirano povezavo, ki je zaščitena z geslom, tako da omogoča dostop samo domačim ali zaposlenim v podjetju. Javne dostopne točke pa so običajno nezaščitene in se nanje lahko priključi kdor koli. Največkrat jih najdemo v kakšnih gostilnah, na letališčih in podobnih mestih, kjer je za kaj takšnega zanimanje. Takšne točke imenujemo tudi »brezžične vroče točke« (wireless hotspot). Pojma dostopna točka ne smemo zamenjevati s pojmom brezžični usmerjevalnik. Sicer je res, da se funkcije enega in drugega nekoliko prekrivajo, a ne gre za isti napravi.

Omrežje Ad Hoc. Brezžično omrežje tipa Ad Hoc je omrežje, ki ne temelji na nekem obstoječem omrežju, ampak gre za omrežje, ki ga ustvarjamo »spontano« in po potrebi. Omrežje Ad Hoc ni namenjeno dostopanju v internet, ampak bolj za neposredno povezavo med posameznimi napravami v njem. Gre za decentralizirano omrežje, kar pomeni, da v njem ni ene same namenske naprave za dostop v internet, ampak gre za med seboj enakovredne naprave.

Brezžični usmerjevalnik (wireless router). Brezžični usmerjevalnik je naprava, v kateri se skrivata dve pomembni napravi. Ena je dostopna točka, o kateri smo pisali nekaj odstavkov višje, druga pa je omrežni usmerjevalnik. To pomeni, da ima usmerjevalnik nalogo povezati naprave, ki so priključene nanj, v omrežje (običajno internet), prav tako pa nalogo usmerjanja podatkov proti vsem napravam, priključenim nanj. To so lahko namizni računalniki, prenosniki, tablični računalniki, pametni telefoni, skratka vse naprave, ki jih je mogoče priključiti v takšno ali drugačno omrežje. Iz opisa lahko tudi vidimo razliko med dostopno točko in brezžičnim usmerjevalnikom – vsak brezžični usmerjevalnik je tudi dostopna točka, ni pa vsaka dostopna točka tudi usmerjevalnik. Večina brezžičnih usmerjevalnikov je takšnih, da je nanje mogoče priključiti štiri žične naprave in dvanajst brezžičnih, kar pomeni, da lahko prek njega v omrežje, največkrat je to internet, hkrati dostopa do dvanajst naprav.

Brezžični ponavljalnik (wireless repeater). Brezžični ponavljalnik lahko imenujemo tudi brezžični podaljševalnik dometa signala. Gre za napravo, ki se priključi na eno dostopno točko in njen signal razširi kot drugo omrežje. Uporabniki, ki se priključijo v to drugo omrežje, postanejo del prvotnega omrežja, čeprav zaradi oddaljenosti do njega neposredno nimajo dostopa. Ponavljalnik torej predstavlja nekakšna vrata proti osnovnemu omrežju. Ponavljalniki so dober način, kako povečati domet nekega brezžičnega omrežja do mest, kjer prej ni bilo signala. Poleg povečanja dosega pa ponavljalnik omogoča tudi povečanje jakosti signala na mestih, kjer je ta bolj šibak, hkrati pa se pokaže tudi kot dobra rešitev v primerih, ko imamo težave z interferenco zaradi zidov, kovinskih predmetov ali drugih brezžičnih naprav in omrežij. Večina sodobnih usmerjevalnikov med drugim opravlja tudi funkcijo ponavljalnika (repeater mode), tako da jih je mogoče uporabiti tudi v te namene. Tako je mogoče koristno uporabiti tudi usmerjevalnike, ki niso več v uporabi.

Brezžični most (wireless bridge). Ko smo govorili o dostopni točki, smo rekli, da je to naprava, priključena v žično omrežje, ki omogoča, da se prek nje v to omrežje priključijo brezžične naprave. No, brezžični most pa je naprava, ki dela prav nasprotno – gre za napravo, ki se brezžično priključi v omrežje, prek nje pa se nato v to omrežje priključijo druge žične naprave. V osnovi gre za to, da brezžični most omogoči povezavo žičnih naprav v brezžično omrežje. Sodobni usmerjevalniki poleg funkcije brezžičnega ponavljalnika nudijo tudi funkcijo brezžičnega mostu (bridge mode). Ker imajo usmerjevalniki običajno štiri žične priključke, to pomeni, da se v načinu mostu v omrežje priključijo do štiri žične naprave.

Brezžični omrežni vmesnik (wireless network adapter). Brezžični omrežni vmesnik je naprava oziroma dodatek, ki neki napravi doda brezžično funkcionalnost. To pomeni, da z njim neka naprava dobi možnost, da se priključi v brezžično omrežje. Sodobni prenosniki, tablični računalniki in mobilni telefoni imajo tak vmesnik že vgrajen, namizni računalniki pa običajno ne. Brezžični omrežni vmesnik ima nalogo prejemanja in pošiljanja brezžičnega signala. Vmesnike zadnje čase najdemo v dveh oblikah – kot notranjo kartico za namizne računalnike ali kot ključek (dongle) USB. Prvi je namenjen vgraditvi v namizni računalnik tako, da ga vstavimo neposredno v razširitveno mesto na matični plošči, drugi pa priključku prek vrat USB na ohišju naprave. Na splošno velja, da je bolj varna rešitev kartica, če zanjo ni več prostora v namiznem računalniku ali če gre za prenosnik, pa seveda uporabimo napravo USB. Ta je v primeru prenosnika uporabna tudi v primeru, ko v njega vgrajen vmesnik odpove, ali v primeru, ko ta recimo ne podpira standarda »n«, mi pa si od njega obetamo korist.

Tako. Zdaj ko poznate osnovne pojme, povezane z brezžičnim omrežjem, boste lažje spremljali pogovore o tem in tudi vedeli, čemu je namenjena katera naprava v vašem omrežju.

Moj mikro, november december 2013 | Miha Gradišnik |