Omrežni vmesniki za povezavo prek električnega omrežja so dokaj uporabni. Omogočajo namreč vzpostavitev domačega omrežja brez posebnih posegov v napeljavo, saj uporabljajo kar domače električne žice. In ker imamo običajno elektriko speljano v vsako sobo, je tudi omrežna povezava tam običajno mogoča brez večjih težav. Tak način pa ni zanimiv samo za povezovanje računalnikov, pač pa tudi za povezovanje drugih naprav, recimo igralnih konzol, tako imenovanih set-top boxov in podobnih naprav, ki praviloma zahtevajo žično povezavo v internet.

In kako vzpostaviti takšno omrežje? Najmanj, kar za to potrebujemo, je en vmesnik, ki ga priključimo v usmerjevalnik, ter po enega za vsako napravo, ki bi jo radi priključili v domače omrežje. Vmesnike je mogoče kupovati posamično, vendar morate za začetek kupiti vsaj dva – enega za usmerjevalnik in enega za napravo, ki bo povezana v omrežje (računalnik, prenosnik, konzola).

In kateri vmesnik je treba kupiti? Načelno je tako, da bi morali omrežni vmesniki delovati po skupnem dogovorjenem standardu, imenovanem HomePlug AV. Ta omogoča prenose do 200 Mbit/s, kar je za preprosto brskanje in pretakanje vsebin znotraj doma običajno dovolj. Če pa so vaše zahteve večje, torej če boste prek vašega omrežja igrali spletne igre, ki zahtevajo hitre prenose podatkov, in če bo uporabnikov več, potem je bolje, da se odločite za vmesnike, ki delujejo po standardu HomePlug AV2, ki omogočajo prenose do 500 Mbit/s. Obstajajo tudi gigabitne hitrosti, vendar gre pri teh vmesnikih za precej redke in drage zadeve, ki poti v naše domove v takšnem stanju, kot so, še ne bodo našle. Oba omenjena standarda, torej HomePlug AV in AV2, sta med seboj združljiva in ju je mogoče vzporedno uporabiti znotraj enega omrežja, vendar je pri tem dobro vedeti, da bo zadeva delovala s hitrostjo najpočasnejšega vmesnika. Obstaja še starejši standard, imenovan HomePlug 1.0, ki omogoča hitrosti do 85 Mbit/s, vendar ta ni združljiv z novejšima omenjenima standardoma.

In kaj mora imeti vmesnik za prenos podatkov prek električnega omrežja? Kateri so podatki, ki nas zanimajo?

Večina vmesnikov vsebuje en sam priključek ethernet, tako da lahko nanj priključite eno samo napravo. Če potrebujete več priključkov, potem obstajajo tudi modeli s tremi ali štirimi, zato bodite pozorni, kaj kupujete. Lahko pa si omislite vmesnik, ki ima tako imenovani Wi-Fi extender. Ta deluje tako, da enega od vmesnikov priključite v električno vtičnico in ga povežete z vašim usmerjevalnikom, nato pa uporabite brezžične funkcije tega vmesnika, da ustvarite brezžično omrežje.

Pri tem se seveda postavlja vprašanje, koliko vpliva na kakovost signala razdalja med vtičnicama. Odgovor je, da izredno malo, čeprav je res, da je marsikaj odvisno od kakovosti ožičenja oziroma starosti napeljave. Vmesnikov tudi ni dobro priključevati na razdelilnike, saj lahko vnašajo motnje. Vedno ga priključite neposredno v vtičnico, poleg tega pa v njeni bližini ne polnite mobilnih telefonov. Polnilniki zanje lahko vnašajo motnje v omrežje.

Naslednje vprašanje je varnost. Sicer je kodiranje podatkov pri prenosu mogoče, vendar v večini primerov nepotrebno. Vmesniki se med seboj 'pogovarjajo' le prek ene same faze, torej prek električnega omrežja, ki je povezano z enim števcem, tako da je bojazen, da vam bo kdo 'prisluškoval' ali 'kradel signal', odveč. Tudi če bo kak sosed imel enak vmesnik kot vi, do signala ne bo mogel.

V večini primerov je postavitev računalniškega omrežja s pomočjo električnih vmesnikov dokaj preprosta. Vsekakor je bistveno bolj preprosta kot vzpostavitev žičnega omrežja, saj ni treba napeljevati kablov, poleg tega pa je doseg takšnega omrežja boljši od brezžičnega, saj nima težav z neprevodnimi stenami in podobnimi ovirami.

Kaj pa cene? Te niti niso najbolj ugodne. Začetni kompleti, torej komplet dveh vmesnikov, stanejo namreč od 100 evrov naprej, čeprav je od časa do časa mogoče najti kak ugodnejši model. In kdo so najbolj znani igralci? Pravzaprav so skoraj enaki kot pri usmerjevalnikih: Cisco, D-Link, Linksys, Netgear, Western Digital, nekaj pa je manj znanih, kot so Devolo, Allnet in še kdo bi se našel.

Moj mikro, November December 2012 | Miha Gradišnik |